»Pravijo, da žalovanje traja leto dni, potem pa se to najtežje obdobje zaključi. Marca je minilo leto dni od smrti očeta,« pravi vizualni umetnik Jaša, ki bo v soboto v piranski Tartinijevi hiši z izbrano ekipo umetnikov izvedel konceptualni performans z naslovom Rekviem. To bo umetniški in osebni poklon pokojnemu očetu, psihiatru in psihoterapevtu dr. Gorazdu V. Mrevljetu.

»Obstaja lepa judovska molitev kadiš, ki jo leto dni moliš vsak dan ob istem času, kot formo, ki ti olajša žalovanje. Čez dan, ko te lovijo misli, veš, da se boš zvečer lahko posvetil samo temu. V tistem trenutku dneva potem lahko preusmeriš žalost in druga čustva,« pravi Jaša.

Cikel žalovanja

»Najprej žaluješ v samoti, intimno, potem pride čas, da se ponovno odpreš skupnosti in žaluješ z drugimi za druge. Opažam, da v naši družbi nekako ni prostora za žalovanje, smrt je porinjena na stran, razen kakšnih objav po družbenih omrežjih, če umre kdo znan. In tako postane 'dribling', koliko si dovoli žalovati tisti, ki v sebi nosi žalost.«

Svoje žalovanje je zdaj na iniciacijski točki cikla predelal v »celostno umetnino« – v sintezo vizualnega, performansa, arhitekturnih posegov, lutkovne umetnosti, poezije in glasbe, realnega in simbolnega. Obiskovalci bodo vstopali skozi različne muzejske prostore, s tem pa tudi v različna doživetja in čustva. Že razstavljeni eksponati v hiši bodo v vlogi »ready-made« objektov.

»V prvi fazi sem kot umetnik črpal iz osebnega, da zdaj lahko nagovarjam univerzalno čustvo. Svojo umetnost pa delam zato, da gledalec ob tem nekaj čuti. Enostavno nisem imel izbire, da bi se tematiki žalovanja izognil. Ko sem si prvič šel ogledat razstavni prostor – to storim vedno, kajti prostor je prvi, ki mi narekuje idejo za zasnovo projekta, vizijo –, sem v tem uvidu takoj videl igralca z marioneto. Najprej sem videl miniaturo Giuseppeja Tartinija, zraven njega se je pojavil oče, sebe pa sem zagledal kot neko logično nadaljevanje očeta. Očitno sem moral vreči v igro tudi sebe. To so trenutki, ko se naježiš, ampak takoj veš, da je to to.«

Hiperrealistične marionete

Del projekta so zdaj tri skoraj polmetrske hiperrealistične klasične marionete, ki si jih je avtor zamislil z umetnico Meto Grgurevič, s filigransko natančnostjo pa so jih izdelali v ateljeju Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL). Ena marioneta torej predstavlja Očeta, druga Avtorja oziroma umetnika samega, tretja pa slovitega violinista in skladatelja iz 18. stoletja Tartinija, ki se je v trikotniku pravzaprav znašel kot »gostitelj« v svoji hiši.

»V lutkovnem ateljeju je šlo za nekakšno frankensteinovsko sestavljanje vseh naših udov, v miniaturi, vse skupaj je izpadlo kot spontan element igre. Ko smo denimo sestavljali očetovo marioneto, sem moral pred tem pregledati številne njegove fotografije in osebne stvari, na poseben način – skozi kreativnost, kjer je bila pot naprej samoumevna, ter ob zavedanju, da vsebina ni več samo v meni. Naslednje vprašanje je bilo, zakaj iz moje osebne zgodbe graditi mit, nenazadnje je žalovanje, izguba nekaj najbolj vseprisotnega. Umetniško delo je zdaj žanrsko težko opredeljivo. V obdobju abstraktnih lovljenj mi je bila figuralika pravzaprav izziv,« opisuje umetnik.

Konceptualno se je oprl na dejstvo, da ob smrti človeka njegova realna velikost izgine v nekaj abstraktnega, v naš spomin. »Naenkrat se pokojni sprehaja v nekih notranjih prostorih. To sem si razložil v smislu proporcev, velikosti. Ko sem zaprl oči, se je moj oče po velikosti zmanjšal. Da je lahko v meni, se je moral zmanjšati. Iz tega razmisleka sem nato zgradil celotno absurdistično teorijo, da smo kot ruske babuške – v mojem očetu so še vsi drugi, ki jih je izgubil in so postali miniature. Ko se mi je ta vizija sestavila, je bil celoten preskok v marionete popolnoma logičen.«

Tartinijev odzven

Trije liki in tretja dimenzija Tartinijevega zvoka, »kjer gre za skoraj neopazen rezultat popolne harmonije, učinka interference med dvema zvokoma, ki zgolj v popolni uglašenosti ustvarita tretjega, komaj zaznavnega. Dva fragmenta osmislita življenje celoti, tretji dimenziji,« o Rekviemu razmišlja kustosinja Laura Rositani. »Umetnik zariše krog, niz vzporednih pripovedi, za katere se zdi, da se nikoli niso srečale. S tem zapiše novo partituro, scenarij, ponovno napisan v skladu z večnim gibanjem.

Scenarij je umetnik napisal z izraelskim pisateljem Ethanom Nehcinom, s katerim sta pred leti sodelovala na beneškem bienalu sodobne umetnosti. Glasba pa je nastala na podlagi preposlušanega Tartinijevega opusa, vključno z Vražjim valčkom. »Zanimivo je, da ko sva s Kalujem iskala osrednji inštrument za projekt, noben od naju ni slišal violine, temveč sva oba slišala čembalo. Del zvočne kulise bodo tudi odprta okna v Tartinijevi hiši, da življenje – glasovi in zvoki morja – spet stopi nazaj v hišo. Kalu bo te zvoke med performansom v živo sestavil v novo kompozicijo.«

O tem, kaj bi rekel oče, če bi si ogledal performans, Jaša meni: »Smejal bi se od užitka. V scenariju so tvisti, ki so humorni, tega pa je bilo med nama vedno veliko, tudi proti koncu, ko je bilo obema težko. Ampak vedno sva potem vse skupaj obrnila na kakšen štos.«