Še nekoliko sem omotičen od povolilnih komentarjev cvetobera »naprednih« novih evroposlancev, kjer izstopajo Romana, Branko, Milan, Matej in še posebej Zala. Zadnja omenjena je celo hladnokrvno označila nemško AFD za desnosredinsko stranko in se pri tem prijazno nasmihala. Res nas lahko skrbi za Evropo, še posebej pa za Slovenijo, ki ne zmore doumeti, da je vrag že zdavnaj vzel šalo in je z neudeležbo na evropskih volitvah dala bianco menico ekstremistom, ki jim je vojna ljubša kakor mir.

Ko pa mi javna RTV servira še Paniko Vzhoda kot dokumentarec, pa se moji preprosti pameti temno stori. Gre v resnici namreč za šolski primer vojno-hujskaškega propagandnega filma (poznani so primeri v novejši zgodovini), pravzaprav neprikrita napoved vojne v Evropi. Ta res ne more biti daleč ob taki množici propagandistov in ob načrtnem molčanju o vzrokih za problem. Naročnik si seveda veselo mane roke, saj umazano delo zanj opravljajo kar Evropejci sami.

Že omenjena neudeležba na evrovolitvah je omogočila SDS, da ima v evropskem parlamentu štiri predstavnike, ki skupaj ne odtehtajo enega Prebiliča – tudi če bi jim dodali še Tonina. Zato tudi vprašanje za Slovence: do kdaj bodo mislili, da je demokracija nekaj, kar pride samo in je dovolj, da usedeš in čakaš ... V stilu Lainščkovega verza: »Dolgo verjel je, da čas kaj prinese, kaj pa bo samo prišlo.«

Na koncu bodo krivi vsi tisti, ki bodo gledali stran ali čakali, da namesto njih odloči nekdo drugi (sam se ne prištevam mednje). Predzadnji vlak za Evropo je ravnokar odpeljal, za zadnjega pa nisem ravno prepričan, da bo sploh še prišel. Preveč je kondukterjev, ki bi ščipali karte, in premalo potnikov, ki bi vedeli, kam nas bo indiferentnost do politike pripeljala. Grimsov, zverov, tomčevih in tomašičk ni izvolila SDS, temveč vsi tisti, ki niso sedli na tokratnih volitvah na vlak za Bruselj.

Še nekaj je, kar me žalosti. Novinarstvo na javni RTV, ki bi nas moralo obveščati o pravih pasteh tega časa, je izumrlo (ali pa novinarjev kova Lipušček ne pustijo k besedi), nadomestilo pa ga je novinarstvo, ki ubogljivo služi gospodarjem iz ozadja. Zato toliko govoričenja o potrebi po oboroževanju namesto klicev k rešitvi planeta Zemlje z vsemi sredstvi in močmi.

Srečo Knafelc, Krvava Peč