Hitro rastoče podjetje iz Straže pri Novem mestu, ki je bilo nominirano za gazelo dolenjsko-posavske regije 2021, je leta 1990 ustanovil Jože Zoran, ki je direktorsko vlogo lani prepustil hčerki Kaji Zoran Ledinek. Ta je bila že od otroštva močno vključena v njegovo delovanje. V času izobraževanja je podjetje za nekaj let zamenjala za tujino in ga po vrnitvi s pridobljenimi znanji in izkušnjami ponesla na novo in še višjo raven. Od njenega prihoda se je število zaposlenih povečalo z deset na več kot trideset. Leta 2018 so v najsodobnejšo opremo in avtomatizacijo vložili kar 5 milijonov evrov. Z najsodobnejšo opremo za predelavo lesa v Sloveniji danes stremijo k razvijanju kar najbolj optimalnih izdelkov za svoje kupce, prvi v državi pa želijo postati tudi s tehnologijo za izdelavo lesenih sten za izdelavo hiš.

Vključenost že od malih nog

Zgodba podjetja se je začela leta 1990. »Oče je vse začel kot garažno podjetje, kot s.p. To se je dogajalo sto metrov stran od hiše,« zgodbo podjetja začne Kaja Zoran Ledinek. »Leta 2007 smo ustanovili d.o.o. in se preimenovali v Solis Straža, lani pa smo ime spremenili v Solis Timber. Leta 2015 smo kupili zemljišče v bivšem Novolesu, kjer smo postavili svoje obrate in prostore,« nadaljuje. Ravno ta sprememba – prihod v industrijski kompleks – je bila po mnenju očeta Jožeta Zorana poglavitna: »To je bila prelomnica. Na stari lokaciji nam je primanjkovalo prostora in nismo več mogli povečevati kapacitet. Zdaj smo zadovoljni, da smo tukaj in imamo vizijo za prihodnost.«

Že od mladih nog je zgodbo pomagala krojiti tudi sedanja direktorica. Mama Betka je takrat imela knjigovodski servis, zato ni presenetljivo, da je Kaja tako srednješolsko kot visokošolsko izobraževanje nadaljevala na področju ekonomije, najprej v Ljubljani in nato v Rotterdamu na Nizozemskem. A nekaj jo je vleklo tudi k lesu. Po končani lesni fakulteti v Ljubljani je vpisala magisterij iz lesne tehnologije v Švici, ga uspešno zaključila in se nato zaposlila v koncernu žagarske industrije v Nemčiji, kjer je ostala dve leti. To ji je dalo močno teoretično znanje in zelo širok pogled na ekonomijo in lesarstvo. Leta 2017 se je vrnila v Slovenijo, v domače podjetje.

90 odstotkov izdelkov izvozijo

Delovanje v družinskem podjetju ima svoje posebnosti. Kot pojasnjuje oče Jože, je Kajina vloga v prodaji, ženina v računovodstvu in kontrolingu, njegova pa »vse po malo«. Kot pravi, se s hčerko odlično dopolnjujeta: »Kdaj pride tudi do konflikta, ampak ga hitro rešimo. V prostem času se pogovarjamo tudi o poslu, o žagi … Predebatiramo, kako bomo delali, kaj izboljšali.« Kaja danes deluje predvsem na podlagi izkušenj, ki jih je pridobila v modernem obratu v Nemčiji, in po vodilu »meja je nebo«. Priznava, da je marsikoga zaradi tega morda strah, »ampak z rezultati, ki jih dosegamo, želim ta strah zmanjšati. Še vedno moram vložiti veliko energije v to, da jih prepričam, da so moje odločitve tiste prave«.

Solis Timber se ukvarja s predelavo lesa – žaganjem, sušenjem in skobljanjem lesnih elementov. Produkti njihove izdelave se uporabljajo v različne namene, tako pri konstrukcijskem lesu kot za embalažo, pohištvo in gradnjo hiš. Kaja pove, da 90 odstotkov izdelkov izvozijo, in doda, da jih po Evropi transportirajo s kamioni, izven domače celine pa z ladijskimi kontejnerji. Eden izmed trgov, na katerih so prisotni, je tudi Japonska: »Tudi mi smo potrebovali štiri leta, da smo začeli izvažati tja, saj Japonci res potrebujejo nekaj časa, da začnejo verjeti vate in v to, da imaš res tako dobro hlodovino, kot praviš,« pove.

Butičnosti in
avtomatizaciji naproti

Delo z lesom s seboj nosi tudi določena tveganja. »Vedno gledamo naprej in spremljamo, kaj se dogaja v Evropi, ker različne vremenske nevšečnosti vplivajo na ceno in surovine. Če se na primer na severu Nemčije zgodi naravna katastrofa in je tam ogromno hlodovine, to seveda vpliva na svetovni trg, na kar se morajo odzvati tudi ostali trgi. Konstantno spremljamo dogajanje. Zadnja leta je postalo delo skoraj takšno kot na borzi,« pripravljenost podjetja opiše direktorica.

Na vprašanje, kakšne cilje imajo, Jože odgovarja, da se že letos lotevajo pomembne investicije križno lepljenih plošč za hiše in doda: »Želimo si razvijanja naših lesnih produktov.« Kaja odgovor razširi: »Vidim nas kot butični lesnopredelovalni subjekt, kjer bomo z ogromno znanja o stroki in trgu naredili lepo avtomatizirano proizvodnjo in jo nadgradili s CLT-jem in podobno.« Tako bodo z odločanjem za najbolj optimalno opremo na avtomatiziran način svojim produktom dodali vrednost. Pomembne korake na poti avtomatizacije so že naredili leta 2018, ko so v avtomatizacijo in v najsodobnejšo opremo vložili pet milijonov evrov, s čimer že zdaj dohitevajo najzmogljivejše evropske žage. x

Zgodbe družinskih podjetij nastajajo v sodelovanju z EY Slovenija, ki od leta 2014 vsako leto izda knjigo desetih zgodb slovenskega družinskega podjetništva.