Podjetje je ponudnik različnih dejavnosti, povezanih s temi velikimi gradbenimi konstrukcijami, pa tudi ponudnik njihovih najemov ter različne gradbene opreme. Zaslužno je, da lahko te mogočne konstrukcije mimoidoči opazujejo na gradbiščih marsikaterih ambicioznih in daljnosežnih gradbenih projektov. Mesto direktorja je Andrej konec leta 2008 prevzel od očeta, danes upokojenega ustanovitelja Mira Klančarja. Zgodba tega družinskega podjetja iz Križa pri Sežani je zgodba o vztrajnosti, odrekanju, sodelovanju in zaupanju, ki ne kroji le uspehov na poslovnem, temveč tudi na medosebnem področju.
Pred žerjavi so bili kompresorji
Začetki podjetniške zgodbe segajo v 80. leta prejšnjega stoletja. Takrat se je Miro odločil, da bo zakorakal na samostojno podjetniško pot, ki jo je začel z gradbenimi kompresorji. Pravi, da jim razmere niso bile naklonjene, a delo se je odpiralo in vsako leto so malce zrastli: »Vsakemu pravim, da je poleg poštenosti in pridnosti treba tudi vztrajati in se znati preusmeriti, ko naletiš na problem.« Temu pritrjuje tudi sin Andrej: »Potrebuješ vztrajnost in vsaj malo podjetniške žilice; recimo to, da veš, da kompresorji kot prva dejavnost nimajo več prihodnosti in se potem preusmeriš v žerjave, kar je storil oče.« Četudi se takrat v Sloveniji žerjavi pri zasebnih gradnjah niso uporabljali, se Klančarjevi na to niso ozirali. Klančarjevi žerjavi se danes uporabljajo na zahtevnih projektih in terenih. Kot pravi Andrej: »Žerjav smo pripeljali na odskočišče velikanke Planice, prvi smo s pomočjo helikopterja transportirali žerjav na vrh Okrešlja s pomočjo slovenske vojske. Zanimiv projekt je bila tudi Nuklearna elektrarna Krško. Sodelovali smo pri gradnji najbolj luksuznega hotela v Rovinju, sodelujemo tudi pri drugemu tiru«. O njihovih uspehih priča zaupanje in zadovoljstvo več kot sedemsto zvestih strank.
Kot pravi Andrej, si pravzaprav nikoli ni mislil, da bo od očeta kdaj prevzel vodenje podjetja. Leta 2008 je prejel izziv in vstopil v podjetje ter v očetove čevlje. Kot nekdanji košarkar se še iz časov aktivnega treniranja zaveda, da je za uspeh vedno potrebna dobro uglašena ekipa. »Ko sem prevzel podjetje, je bila moja prva vizija, da poskrbim, da preživi vsaj pet let. Druga pa, da ustvarim sanjsko moštvo okoli desetih ljudi, ki ne bodo le številka, ampak bodo za to podjetje živeli.« Izpostavlja, da se je vizija tudi uresničila: danes skoraj 30 zaposlenih družijo odlični odnosi, ki jih v podjetju postavljajo na prvo mesto. Andrej je vodenje družinskega podjetja prevzel v ne najbolj rožnatem obdobju. Finančno krizo leta 2008 bi marsikdo dojemal kot oviro, vendar jo je podjetje dobro prestalo. Med pandemijo krize niso zares občutili. »Mi smo davek plačali med krizo leta 2008, takrat je gradbeništvo pokleknilo. Gradbinci smo bili v veliki stiski, toda čeznjo smo šli kot zmagovalci. Zdajšnja pa kriza se nas ni dotaknila,« se obdobja razmaha epidemije spominja Andrej, ki verjame, da z novimi krizami vedno nastopijo tudi novi izzivi, ki za reševanje zahtevajo sveže in drugačne poglede.
Ko ti je podjetništvo v krvi
A poseganje po uspehih se ne zgodi brez odrekanj in podpore bližnjih, ki jih druži vizija po svetlejši in lažji prihodnosti. »Družina je bila malo žrtev, vsaj na začetku. Cele dneve sem bil na terenu, žena me je pri tem podpirala. Takšno delo se ne zaključi po osmih urah, ampak postane kar način življenja,« o odrekanjih v času ustanovitve podjetja pripoveduje Miro. Da res gre za način življenja, potrjuje tudi sin: »Puščati delo v službi? Ne, nosiš ga s seboj. Nekje v ozadju v glavi je nenehno prisoten posel. Saj nikoli ni (pre)hudo, a zdi se mi skoraj nemogoče, da ne bi razmišljal o tem.« Takšna predanost podjetju s seboj prinese tudi močno navezanost na podjetje. Ponekod starejše generacije zato mlajšim stežka prepustijo vajeti, a Miro ni želel, da bi se to zgodilo tudi pri njih: »Vedno sem govoril, da nikoli ne bom tak. Rekel sem, da bom spustil podjetje še pravi čas v roke sinu in mu rekel, naj zaplava.«
Klančar žerjavi so uspehe že začeli nizati tudi onkraj slovenskih meja, predvsem na Hrvaškem in v Italiji. V Trstu so prisotni z gradbenimi odri in visokimi stebrnimi dvigali, žerjavov pa tam še nimajo. A kot pravi Andrej: »Sčasoma je želja, da osvojimo Trst, nato Monfalcone in potem gremo vse do Benetk, ki so enako oddaljene od meje kot Zagreb, kjer že uspešno delamo.« Na Hrvaškem prepoznavajo njihovo kakovost tudi, ko gre za bolj zahtevne projekte – zadnji takšen je bila rafinerija Urinj. Ob vseh uspehih in priznanjih se pojavlja vprašanje, kako in kam naprej? Andrej kot velik zagovornik družinskih podjetij izpostavlja, da je njihova prednost ravno stabilnost ter njihova dolgoročna naravnanost, po čemer se najbolj razlikujejo od drugih, nedružinskih podjetij. Dolgoročni pogled naprej se odraža v njihovih načrtih za prihodnost, ki so osnovani na trdih temeljih. Pravi, da je poleg širitve in osvajanja tujih trgov njihova osnovna vizija za prihodnost visoka rast, okrepitev osnovnih sredstev in še posebno okrepitev ekipe: »Pridobivanje najboljšega kadra, da ta naša simfonija in orkester lepo igrata – to je izziv za naslednjih dvajset let.«
