Kot je v pozdravnem nagovoru dejala Petra Golmajer, predsednica organizacijskega odbora Gazele, je Gazela nedvomno najbolj prepoznavna blagovna znamka na področju izborov dosežkov slovenskega podjetništva, tako zaradi tradicije kot zaradi kakovosti. »Metodologija, ki je v ozadju, jamči, da je ta izbor pošten in zaupanja vreden. Vsako leto si prizadevamo najti osemnajst hitrorastočih podjetij z izstopajočimi poslovnimi podatki. Teh se je skozi leta nabralo že več kot štiristo.« »V vseh teh letih se vrednote projekta niso bistveno spremenile, spreminjali pa so se poudarki,« je nadaljevala. »Če smo v začetku iskali hitro rast in izstopajoče poslovne podatke, smo danes nad njimi še vedno navdušeni, vendar iščemo tudi družbeno odgovornost teh hitrorastočih, a v trajnostni razvoj usmerjenih podjetij. Prepričana sem, da so tudi današnji nominiranci za gazelo dolenjsko-posavske regije taka podjetja, in lahko rečem, da so ne glede na to, katero od treh bo prepoznano kot regionalna gazela, za nas vsa tri podjetja gazele.«

Zmagovalci vsi trije nominiranci

Udeležence dogodka je nagovoril direktor Gospodarske zbornice Dolenjske in Bele krajine Tomaž Kordiš ter izpostavil nekaj podatkov, po katerih se odlikuje jugovzhodna slovenska razvojna regija. Regijsko gospodarstvo je lani ustvarilo 6,5 milijarde evrov prihodkov, 705 milijonov čistega dobička in malo manj kot dve milijardi evrov dodane vrednosti, rezultat tega pa je najvišja dodana vrednost na zaposlenega v višini 71.015 evrov, kar je daleč nad slovenskim povprečjem. »To je rezultat tega, da smo vsa ta leta vlagali v raziskave, razvoj in inovativnost. Izpostaviti je treba, da smo najbolj izvozna regija, v povprečju 65 odstotkov vseh prihodkov ustvarimo na tujih trgih. Za naprej pa imamo izziv, da končno začnemo graditi tretjo razvojno os, ki bo pospešila razvoj regije, to je cestno povezavo med Novim mestom ter Metliko in Črnomljem, s čimer bomo vsaj delno rešili pereč problem bega mladih možganov iz Bele krajine.«

Metodološko komisijo Gazele, ki je izbirala med tremi nominiranci, je podjetje Riko Ekos prepričalo s trajnostno usmerjenostjo. S proizvodnjo strojev za predelavo odpadkov dopolnjujejo tradicionalno proizvodnjo opreme za vzdrževanje cest, ki je nadgrajena z opremo za vzdrževanje letaliških stez. Ob prevzemu priznanja je direktor Aleš Knavs povedal: »Danes smo zame vsi trije nominiranci zmagovalci in vesel bi bil, če bi vsi trije zastopali regijo na državni ravni. Ponosen sem, da bomo to mi. Dali pa ste mi veliko odgovornost, da zastopamo regijo in se na ravni Slovenije potegujemo za prestižno nagrado. Hvala vsem sodelavcem in družini. Nagrada je tudi za mojega očeta, ki je začel v podjetju.« Veseli in ponosni, da so bili nominirani, so bili tudi v podjetju Kovan, specializiranem za kovinskopredelovalno dejavnost, je dejal tehnični direktor Janez Prelesnik. »Naj najboljši od nas zmaga tudi na sklepnem dogodku izbora,« je izpostavil. »Nismo pričakovali, da bomo v tako eminentni družbi,« je dodal Boštjan Grobler, direktor podjetja Ambit, katerega osnovna dejavnost je pomoč podjetjem pri zaposlovanju tujcev.

Tehničnih kadrov primanjkuje

Na vprašanje, kje v Sloveniji trenutno zeva največja kadrovska vrzel, je Boštjan Grobler odvrnil, da praktično ni podjetja, ki bi na slovenskem trgu takoj našlo potrebni kader. Potrebe so v vseh segmentih, največji deficit je v tehničnem sektorju, povpraševanje pa je predvsem po tistih kadrih, ki opravljajo dela, ki jih delavci v Sloveniji ne želijo, zato jih iščejo tudi v zelo oddaljenih državah. S kadrovskimi težavami se soočajo tudi v podjetju Kovan, pravi vodja prodaje Daniel Naglič, ker so ukinili kovinarski in lesarski triletni šolski program in vzpostavili novo kovinarsko smer. Takoj so začeli štipendirati učence, nove potencialne delavce, ki v podjetju opravljajo tudi prakso. Veseli pa jih, da je ekipa zaposlenih, v katero veliko vlagajo, trdna. Marsikdo opozarja, da šolski sistem ne proizvaja več ustrezno izobraženih kadrov. S tem soglaša Aleš Knavs, ki pravi, da je preveč poudarka na teoriji in splošnih predmetih, premalo pa na tehničnih predmetih in praksi, ki jih šolski sistem zanemarja.

Zaradi svoje dejavnosti imajo v podjetju Riko Ekos dober vpogled v to, kako ozaveščeni smo Slovenci glede skrbi za okolje in kako se izkazujemo pri recikliranju. »Poznamo vse reciklažne centre in podjetja, ki se ukvarjajo z zbiranjem odpadkov,« je povedal direktor Aleš Knavs. »Vendar opažamo, da so vse pogosteje nepravi odpadki v napačnih zabojnikih. Tudi ob cestah opazimo veliko odpadkov, kar kaže, da nismo šli korak naprej, ampak korak nazaj. Velike korake pa je na tem področju naredila Kitajska.« Tako Riko Ekos kot Kovan delata v energetsko intenzivni dejavnosti ter porabita veliko elektrike, Riko Ekos tudi vode. V podjetju Riko Ekos so se visokim cenam električne energije zoperstavili z lastno sončno elektrarno in objekte ogrevajo na lesno biomaso. Podjetje Ambit pa skrbi za človeško energijo, ki je morda še pomembnejša, pravi Boštjan Grobler. V krizah so vedno stisnili zobe, tudi na račun rezultatov, in si prizadevali za nove posle. Izmenjava energije v kolektivu je osnova za naše dobro poslovanje, je pristavil.

Trajnost v podjetjih in družbi

Trajnostno poslovanje je v zadnjem obdobju ena najpogostejših besednih zvez. Aleš Knavs vidi trajnost v tem, da podjetja in tudi vsak posameznik manj in smotrno trošijo, s čimer prihranijo tako podjetja kot družba. »Ko je kriza, je treba največ delati, čeprav nagrade tisto leta morda ni, a slej ko prej pride,« je dejal Boštjan Grobler in dodal, da je to trajnost, ki jo sploh v storitvah najbolj čutijo. Sodelavci spoštujejo drug drugega in okolje, podjetje pa pušča dober socialni vtis v okolju. V podjetju Kovan so se soočili tako z vzponi kot s padci zaradi krize na svetovnem trgu, zaradi česar so morali kakega zaposlenega tudi dati na stran z zagotovilom, da ga po krizi spet zaposlijo. Kar 70 odstotkov sodelavcev je skupaj že petnajst let in predvsem v zaupanju vidim trajnost podjetja, je dejal Janez Prelesnik.

V javnosti se vse pogosteje pojavlja tudi kratica ESG, ki označuje trajnostno prakso podjetij. Kaj prinaša, ali je samo dodatna obveznost in ali gremo tudi na ta račun skupaj v čistejšo prihodnost, je odgovarjala gostja okrogle mize Alenka Hren, predstavnica javne agencije Spirit Slovenija, pokrovitelja projekta Gazela. Kot je dejala, je marsikje tako, da podjetja še ne vedo, kaj bi z načeli ESG sploh počela. Po njenem mnenju bi se sprememba morala začeti drugje, jo pa veseli, da so regijski nominiranci trdno na tleh oziroma imajo po domače kmečko pamet in na tak način razumno gledajo na stvari. »Trajnost je zelo preprosta. Pomembno je, da vsi delamo manj škode okolju, da skrbimo za ljudi in vračamo v skupnost. Poleg vsega tega pa, če govorimo o podjetjih, želimo dosegati tudi poslovno uspešnost.«