Za kresnika je bil nominiran tudi z drugim romanom Titov sin (2022), kjer je problematiko stigmatizacije norosti aktualiziral skozi zgodbo o prijateljstvu med brezdomcem in novinarjem (ter obračunal tudi s svojim alter egom). Pred nedavnim je izšla njegova tretja knjiga Tega se ne da izbrisati (2024), v kateri je zbral pričevanja ljudi, ki jih je ministrstvo za notranje zadeve 26. februarja 1992 nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev države Slovenije; nekateri so izbrisani še danes, posledice čutijo tudi njihovi potomci. Za Rožmanovo pisanje sta značilni družbena angažiranost in žanrsko mešanje literariziranega jezika z dokumentarističnim.
Vaše romane lahko beremo kot stvarne dokumente časa, lahko pa jih prebiramo kot literarne zgodbe; obe perspektivi se bralca na poseben način dotakneta. Avtorica spremne besede v knjigi Tega se ne da izbrisati zapiše, da jo je po branju preplavila slaba vest, ker doslej še ni naredila ničesar aktivističnega za izbrisane.
Glede umeščanja v žanre in zvrsti ne razmišljam kaj dosti. Napišem, kar čutim, in razmišljam vsebinsko, o tem, kar hočem povedati. Ponavadi se držim dveh linij: ena je emocionalna, ko grem v zgodbo spontano, se vključim v neko skupnost, krog ljudi, se začnem spraševati; druga je premišljena, ko preizprašujem svoj odnos do tematike, o kateri pišem, in se sprašujem, kako bo razumljena širše.
