Fotografinja Manca Juvan se pri svojem delu osredotoča na družbeno angažirane teme – problematiko svobode, migracij, žensk in mladih, vojnih travm ter političnih konfliktov na Srednjem vzhodu in v vzhodni Evropi. V zadnjih letih razvija posebno zanimanje za mešane formate in različne avdiovizualne pristope, in podobno večplastna je tudi aktualna razstava Dolina v Galeriji Vžigalica. Pri tem projektu se z vsebinskim fokusom vrača v domovino: fokus je na uporabi azbesta v nekdanji cementarni v Anhovem in posledicah za lokalno skupnost. Razstava je na eni strani okoljsko angažirana, na drugi pa intimen poklon lepotam narave in njeni sposobnosti obnove.
V ospredju so osebne zgodbe, na katere je Manca Juvan v dveh letih terenskega dela naletela med domačini v srednji Soški dolini – med nekdanjimi delavci tovarne, aktivisti, zdravniki. Posnela je okrog 30 intervjujev. Med drugim so pričevalci govorili o pljučnih boleznih, ki že desetletja zaznamujejo dolino, pa tudi o skupnih vezeh, vrednotah in prizadevanjih za iskanje trajnostnih rešitev proti industrijskemu onesnaženju. Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa navaja, da je do konca leta 2024 zaradi azbesta v Sloveniji zbolelo 3469 ljudi, med njimi kar 90 odstotkov iz Anhovega in okolice, in to so alarmantni podatki.
(Vse)prisotnost »fabrike«
Fotografsko in video gradivo izpostavi različne perspektive življenja v dolini od leta 1921 do danes, zaznamovani s prisotnostjo »fabrike«, ki se je najprej imenovala Cementi Isonzo, nato Kombinat 15. september Anhovo, pozneje Salonit Anhovo in danes Alpacem Cement. Kustos Galerije Vžigalica in kurator razstave Jani Pirnat poudarja: »Zgodba Anhovega in azbesta je simptomatična za onesnaževanje v Sloveniji in širše. Vedno gre za dvojnost – med dobrobitjo okolja in delom, ki ga tovarna nudi okoliškim prebivalcem, ter na drugi strani davkom, ki ga morajo prebivalci zaradi onesnaženja in delovnih bolezni plačati. In ker gre za žrtve na dolgi rok, so dostikrat spregledani.«
Manca Juvan, ki je dlje časa živela v Iranu, še prej na Tajskem, delovala je v Afganistanu in drugih državah tretjega sveta, pravi, da je tamkajšnji življenjski standard neprimerljiv z našim v marsičem, tudi kar se tiče onesnaženja; denimo v Iranu se praktično ne da več prosto dihati. In ko se je pred nekaj leti vrnila v Slovenijo in je v medijih odmevala novica o onesnaženi vodi ter problemih s pitno vodo v Anhovem, se ji je sredi Evrope to zdelo nemogoče. Šele potem je naletela na problematiko azbesta. Ta se je ustvarjalke dotaknila in pomembno se ji je zdelo, da o tem nagovori javnost skozi svoje delo – medgeneracijsko, kajti mladi se iz doline ves čas izseljujejo, kot tudi medregionalno, saj podobne zgodbe skrivajo mnoge naše z industrijo poseljene doline, od Zasavja do Koroške.
Pogovori, ki so nastali med ljudmi na terenu, ilustrirajo različne pozicije. »Do prihoda v dolino se nisem zavedala, kako so okrog tega vprašanja sami razdeljeni. Za življenje rabimo kruh na mizi in zdravje, in enega brez drugega ni. Čeprav so ljudje bolni, življenje postane zelo preprosto, kajti njihov edini cilj je, da bi še živeli in preživeli. Ampak takrat je večkrat že pozno,« razmišlja fotografinja, ki jo je pretreslo tudi to, da nekaterih njenih intervjuvancev danes, le nekaj mesecev po snemanjih, ni več med živimi.
Mediji in znanstveniki o onesnaževanju
Dvodelno prostorsko razstavo poveže stena, polepljena z izrezki naslovov in člankov iz časopisov, ki so leta in leta polnili medije ter opozarjali na problematiko Anhovega. Na eni strani so bile pobude, ki so v medijih dobile svoj glas, na drugi strani pa je tovarna ščitila svoj ugled in tudi plačevala nekatere članke. »Imeli smo udarne članke in protičlanke,« ugotavlja avtorica. Razstava je prepletena tudi s premisleki in raziskavami o okoljski problematiki različnih znanstvenikov in strokovnjakov, med katerimi so Uroš Čadež (XVIDA), dr. Metoda Dodič Fikfak (KIMDPŠ), Bojan Goljevšček (Zveza SABS), dr. Oto Luthar (ZRC SAZU), dr. Griša Močnik (UNG), Janja Papež (Delo), Primož Stanič (Soča Guesthouse) in dr. Tadej Troha (ZRC SAZU).
Kustos Pirnat izpostavlja, da nas razstava vabi v večplasten razmislek o univerzalnem vprašanju, do kdaj bomo svoje materialne potrebe postavljali pred zdravje. Spodbudi nas tudi k premisleku o vrednotah in odločitvah, ki bodo vplivale na kakovost življenja, tako nas kot prihodnjih generacij. Razstava se bo zaprla 16. marca, a problematika in gradivo ne bosta pospravljena v depoje, temveč avtorica Manca Juvan v koprodukciji z RTV Slovenija iz zbranega materiala že snuje istoimenski dokumentarni film Dolina, ki bo dokončan prihodnjo pomlad.
