Atelje kiparja Stojana Batiča, ki je od sredine 50. let prejšnjega stoletja ustvarjal v Švicariji, nato pa od leta 1959 nadaljnjih 55 let na Svetčevi 1 v Rožni dolini, je bil prostor intenzivnega dela. V ateljeju so v urah in urah ustvarjanja v tišini ali z zvoki radia v ozadju nastajali številni monumentalni spomeniki, ki so danes del kulturne krajine Slovenije, umetniška dela, ki jih hranijo muzeji in galerije, ter kipi, ki naseljujejo domove pri nas in po svetu. A Batičev atelje ni bil le prostor dela, temveč tudi živahno srečališče umetnikov in intelektualcev različnih generacij, o čemer živo priča njegov spominski atelje, ki je nastal pred leti ob prenovi Švicarije. Zamišljen je bil kot odprt, živahen prostor, ki ni samo muzejska soba, temveč delujoč atelje, v katerem si ni mogoče le oddaljeno ogledovati kulturne zapuščine, ampak se je z njo na delavnicah in v okviru drugega javnega programa ob uporabi Batičevega delovnega orodja, listanja po njegovih knjigah in pregledovanju drugega arhivskega gradiva mogoče srečati dobesedno od blizu, brez muzejske meje. Medtem ko so umetniška dela umeščena tako, da so varna pred poškodbami in krajo. Takšen je koncept zasnove spominskega prostora, ki ga predstavi umetnikova hči Jerneja Batič, ki je dolga leta delala na ljubljanskem občinskem oddelku za kulturo in bila pobudnica nastanka spominskega ateljeja v Švicariji.
Rekonstrukcija kiparjevega ateljeja
Kipar Stojan Batič, rojen v Trbovljah, je v Ljubljani umrl septembra 2015, ko je v Švicariji potekala intenzivna obnova. Atelje na Svetčevi z obsežnim opusom umetnikove male plastike, avtoportretoma, monumentalno figuro rudarja v mavcu, osnutki znamenitih spomeniških del, reliefom Rižanski zbor, osebnimi predmeti, delovnim orodjem in dokumentacijo ter umetniškimi deli, ki si jih je izmenjal s prijatelji – Stanetom Kregarjem, Janezom Bernikom, Venom Pilonom, Božidarjem Jakcem in drugimi – je po njegovem odhodu ostal brez svojega kreatorja. »Ambient, ki je bil poln umetniške energije in je ohranjal duha številnih druženj, je prenehal obstajati. Ko sem se kot njegova hči znašla v tem položaju, sem začela razmišljati, kako naprej. Kako izseliti vse predmete in umetniška dela? Kako razdreti ta ustvarjalni ambient? Zavedala sem se, da se je ponudila priložnost, da ta ambient ohranimo zanamcem,« je o ozadju nastanka spominskega prostora zapisala Jerneja Batič. Njena zamisel je bila ohraniti umetniški atelje tako, da »inventar prenesemo v Švicarijo in obenem zagotovimo, da to ne bo le prostor ogledovanja, temveč da v njem ponovno vzpostavimo pogovore o umetnosti, kiparske delavnice in prostor druženja«. Batičev atelje je tako ponovno zaživel v svoji izvirni namembnosti in ohranjal duha svojega časa, kakor se ga dobro spominja tudi Jerneja Batič, ki je kot otrok očeta redno obiskovala v ateljeju, nemalokrat pa ga med njegovim delom na klopi v tišini opazovala. Ko je bila starejša, so bili obiski v ateljeju redkejši, a pred zaključkom posameznega dela obvezni. »Vse, kar je ustvarjal, mi je pokazal in sem morala komentirati,« se pogovorov z očetom o umetnosti spominja Jerneja Batič. Kiparjev inventar iz Rožne doline so tako prenesli v sodobno ljubljansko kulturno središče, Švicarijo, s katero Stojan Batič ni povezan le prek obdobja, ko je v njej imel atelje, temveč tudi z javno plastiko. Skulpturo baletnega para z naslovom Balet iz leta 1957, ki stoji v parku pod Mednarodnim grafičnim likovnim centrom, je ustvaril namreč prav v Švicariji.
V rekonstruiranem Batičevem ateljeju, kjer se spajata umetnikovo življenje in delo, lahko obiskovalci tako že nekaj let celovito doživljajo njegov ustvarjalni in osebni ambient. Kar takoj za vrati napovesta že obešen kiparjev črni klobuk in bela halja, ki si jo je čez belo srajco in kravato ogrnil vsak dan, ko je vstopil v atelje in se posvetil ustvarjanju, tako kot se obiskovalec zdaj ob vstopu posveti doživljanju umetnikovega prostora in spoznavanju kulturne dediščine preteklega stoletja.
Študenti v dialogu z Batičem
V Spominski atelje Stojana Batiča so pred časom s kiparjem in docentom Borisom Bejo vstopili tudi študenti prvega in drugega letnika oddelka za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje ljubljanske naravoslovnotehniške fakultete. Pri predmetu osnove likovnega izražanja jih je mentor pospremil na pot dialoga z Batičevim opusom in interpretacijo njegovega dela. »Naloga študentov je bila ustvariti uporaben predmet, v katerem je mogoče videti Stojana Batiča, bodisi v obliki forme, vsebine ali v načinu obdelave površine predmeta, s čimer so se največ poigravali. Izhodišče je bilo, kako ustvarjalno prakso umetnika, ki je zapisan v kulturno dediščino, prevesti v sodobni čas in material,« pojasnjuje docent Beja. Del razmisleka pri ustvarjanju je bil tudi, kako je v svet, ki se zdi prepoln podob, še mogoče dodati svežo, zanimivo, angažirano izjavo. Z vsemi temi vprašanji so se študenti podali na ustvarjalno raziskovanje v kiparjevem ateljeju in urbanem prostoru, ki ga naseljujejo mnogi Batičevi spomeniki, v Ljubljani denimo Ojdip pred SNG Drama, Orfejev spomenik pred Kinom Šiška, Slovenski delavci v Ulici Josipine Turnograjske in še številni drugi.
Med idejami, ki so jih mladi ustvarjalci tudi materializirali, so tako nastali svečnik, vaza, držalo za knjige, ročaj za dežnik, blazina, šah, uhani, denarnica, zobotrebci in lučka. Izbrane idejne predloge in nastale predmete si je na razstavi Batičerija v Švicariji mogoče ogledati še do nedelje, 14. maja. Kot poudarja umetnik in docent Boris Beja, ki je bil prav tako rojen v Trbovljah in ga s Stojanom Batičem poleg kiparstva povezuje tudi spoštovanje rudarske tradicije, ki jo je Batič kot 17-letni rudar neposredno doživel, je pomembno, da mladi poznajo Batičevo delo. »Batič je tako vseprisoten v našem prostoru, da se mi zdi dobro, da vemo, kdo je bil. Menim, da če govorimo o njem, naredimo nekaj dobrega za skupnost. Poleg tega se je v času umetne inteligence, ko se postavlja vprašanje, kako krepiti ustvarjalnost, dobro obrniti k Batiču in njegovim postopkom dela, ki so ga vodili do zaključene forme, ki pa je resnično zaključena šele, ko jo gledamo, uporabljamo,« je še izpostavil Beja.
