Sekcijo, ki se poteguje za Kristalni globus, je odprla nizozemska drama Trije ribji dnevi Petra Hoogendoorna, ki s tragikomičnim humorjem zareže v geografsko in čustveno odtujen odnos očeta in sina. Prvi živi na Portugalskem, kjer z novo ženo iz kapverdskih otokov uživa v pokoju, drugi v Rotterdamu, kamor oče vsako leto prileti le še na rutinski zdravstveni pregled. Film, ki se odvije kot grenko-sladka rezina življenja, polna navadnih, vsakodnevnih opravkov, nerodnih situacij in neprijetnih tišin, tako časovno zamejujejo trije dnevi, ki jih enkrat letno preživita skupaj: trije ribji dnevi, ki izhajajo iz nizozemskemskega pregovora, da se družinski mir najbolje ohranja s kratkimi stiki. A čeprav ti ustrezajo redkobesednemu, distanciranemu očetu, še zdaleč niso dovolj za njegovega 45-letnega sina Dicka, ki brez jasnega cilja še zmeraj tava od ene priložnostne službe do druge; po mestu impulzivno načenja pretepe ter izpušča doze antidepresivov, ki mu blažijo panične napade, ker »se s pivom ne mešajo dobro«. Vse kar si želi, ta otrok v odraslem telesu, je nekaj kakovostno preživetega časa s svojim očetom; predvsem ko ob vsakem slovesu nad njima obvisi teža zavedanja, da se tokrat morda vidita zadnjič.
Tiho prisotnost človeške minljivosti, ki se nakazuje v materini odsotnosti ter očetovih dolgoletnih prijateljih, ki jih naenkrat več ni, zaokroža črno-bela fotografija, ki iz pisanega, arhitekturno ekspresivnega Rotterdama izbriše vse barve. Z monokromatskimi odtenki sive v fokus tako stopi predvsem odnos glavnih protagonistov, nerodno ujetih v liminalne trenutke zdravstvenih čakalnic, javnih prevozov, pitja kave in obiska avtomehanične delavnice. Navsezadnje gre za odnos, ki ne zna artikulirati svojih čustev in zamer preteklosti, s čimer se bežanje po opravkih in sedenje v tišini kmalu izkaže za edino družinsko bližino, ki si jo sploh znata odmeriti. Hoogerdoorn, ki je scenarij zasnoval avtobiografsko po lastnem odnosu s svojim očetom, se tako izogne vsem klišejem in katarzičnim zaključkom, po katerih bi hitro posegel kakšen manj realističen režiser. Zaveda se namreč, da trije dnevi niso časovni okvir, v katerem se je odrasel človek sposoben v svojih temeljih spremeniti – zato tudi odnos očeta in sina nikoli ne preraste v nič globljega, njuno neizbežno slovo pa se tako odvije kot le še eno vsakodnevno, že skorajda banalno opravilo.
Zatohla zgodovinska drama
Če Hoogendoorn nežno preigrava žanrske konvencije, kot to s svojim drugim režijskim celovečercem počne tudi Viggo Mortensen – ta v žanru vesterna ostane z žensko, ki vzdžuje dom in čaka na moževo vrnitev, namesto da bi po ustaljenem žanrskem tropu moškemu sledil na fronto državljanjske vojne, – pa tovrstna subverzija žanra nikakor ne uspe Madžarski šivilji slovaške režiserke Ivete Grofove, ki se ujame v zadušljivo zatohlost konvencionalne, predvidljive in razvlečene zgodovinske drame. Film, postavljen v grozeče negotov čas druge svetovne vojne, razpada Češkoslovaške, pregona etničnih manjšin in nastanka klerofašistične in kolaborantske Slovaške države, v kateri se kot šivilja trudi preživeti mlada madžarska vdova, na papirju sicer deluje prepričljivo; navsezadnje gre za dramo, posneto po literarni predlogi romana Petra Kristufka. A čeprav zgodba tudi tukaj ostaja z žensko, ki poskuša preživeti v sistemu, ki ogroža njeno telo, življenje, osebno integriteto, lastnino, kot tudi židovskega otroka, ki ga skriva v prašičjem hlevu, se njen lik nikoli ne razvije dovolj, da bi lahko z njo zares čustvovali in razumeli njene odločitve, tudi ko nam te režiserka sugerira z že skoraj pretirano očitnimi vizualnimi simbolizmi izleganja somračnikov, tj. nočnih metuljev.
