Dva filma slovenskih avtoric, ki si v formi ne bi mogla biti bolj različna, a ju ohlapno povezuje dejstvo, da secirata in analizirata delčke človeške psihologije, od katerih navadno odvračamo pogled, jih pometamo pod preprogo ter se v prepričanju, da smo sami boljši, od njih distanciramo, čeprav se v medosebnih dinamikah, ki jih v ospredje postavljata filma, hkrati nelagodno prepozna(va)mo. A Odrešitev za začetnike je seveda tragikomična satira o apatičnih in odtujenih družinskih odnosih, ki potencirano in karikirano režejo v drobovje individualistične, egoistične in razslojene družbe. Intimna zgodba, ki odslikava širše družbene razmere, a v odsevu katere lahko kljub temu prepoznamo odseve lastnih osebnostnih pomanjkljivosti ter se jih med igrivim preigravanjem žanrskih konvencij otresemo s kančkom samorefleksije in ironičnega humorja. Cent'anni gledalcu medtem tovrstnega ščita ne ponuja.
Iskrenost do samega sebe
Medtem ko se prvi film tako odpre s prizorom gorečega avtomobila in družine, ki neobremenjeno in brez kančka slabe vesti zapelje mimo, se Cent'anni že odpre s pogledom vase – režiserko, ki s kamero na rami zre v svoj odsev v ogledalu. Ko se ozre naokoli po stanovanju, je slika motna, kot so motne njene solzne oči. Okoli nje ne prepoznamo veliko, razen gorskega kolesa, naslonjenega na steno dnevne sobe. Kolesa, ki bi moralo biti pod nogami njenega partnerja Blaža dve leti po prestani akutni levkemiji in presaditvi kostnega mozga glavni protagonist filma na turi Giro d'Italia, katere etape se vrstijo od Dolomitov do Sicilije. A sredi snemanja se zgodi življenje – nepredvidljivo, čustveno, kaotično, in film, ki je bil sprva predviden kot oda življenju in naravi, se spreobrne v nekaj povsem drugega. Pred filmsko kamero se začne krhati razmerje, Blaževa nepredelana jeza do svoje bolezni in emocionalno distanciranega očeta pa tako nakaže prve razpoke, ki narativ odpeljejo stran od fizične vzdržljivosti in premagovanja višincev kot metafore premagovanja levkemije, v razrahljane temelje njune zveze, v kateri se Maja kot režiserka, naratorka in partnerica za trenutek izgubi, preden se spet najde. In najde se bržkone šele v montaži, v kateri se narativ filma spiše na novo, ko se pogled kamere z Blaža obrne nanjo, glas zunaj polja pa prevzame njena prvoosebna naracija.
»Nikoli si nisem mislila, da bo to film o meni,« o projektu pravi Maja Doroteja Prelog, ki je Blaževo idejo za film sprva videla kot priložnost, da se njuna zveza vrne v normalnost ter se (raz)reši strahu pred skorajšnjim srečanjem s smrtjo in izolacijo, v katero ju je zaprla bolezen. A zgodi se vse, kar se ne bi smelo: snemanje ju začne pred objektivom kamere in očmi filmske ekipe med seboj čedalje bolj oddaljevati. »Počutila sem se golo, nemočno in izgubljeno. Bo to res film, ki ga bom pokazala svetu? Si upam biti tako ranljiva?« je vprašanje, ki si ga Maja v štiriletnem procesu montaže večkrat postavi. In odgovor je: da. Film pred nami razgrne vse najbolj boleče, ranljive, surove, neprijetne in pristne trenutke, ki se zgodijo v razmerju, ko enkrat »poči«; ko se nabere dovolj prtljage, nepredelanih odrekanj in zamer; ko se eden od partnerjev začne počutiti nevidnega; ko sta ljubezen in naklonjenost postavljena pred izziv. Cent'anni – ali sto let, kolikor si jih želi dočakati Blaž – je intenziven, neprekinjen emocionalni vrtiljak, ki drzno preizprašuje, kaj resnično pomeni »biti skupaj«, ter neustrašno pokaže vse, za kar smo naučeni, da skrivamo za štirimi stenami, lepo fasado in vrtičkom z ograjo. Intimno postane javno, režiserka postane svoja lastna protagonistka, zgodba o moči in volji do življenja pa postane pot samoodkrivanja. Blaž in Maja sta danes še vedno skupaj, slovenski film pa bogatejši za zgodbo, ki jo lahko napišejo samo nepredvidljive okoliščine, neizmeren pogum in iskrenost do samega sebe.
