Bronja Žakelj je diplomirana novinarka, a se v ekosistemu novinarskega uredništva ni zares našla. Motili so jo polni pepelniki, nenehna produkcija tekstov in raztrgan delavnik. To džunglo, ki sicer ponuja mnogo lepega, vendar moraš imeti za preživetje v njej veliko volje, je zamenjala za bolj sofisticirano obliko vrveža. Takoj po študiju je šla v marketing, kjer je delala nekaj več kot deset let, nato pa se je našla v bančništvu. Leta 2018 se ji je zgodilo nekaj nepredvidljivega. Beletrina je izdala njen avtobiografski izpovedni roman Belo se pere na devetdeset, ki ni postal le prodajna uspešnica, temveč najbolje prodajana Beletrinina knjiga vseh časov. »Želela sem le, da moja zgodba in zgodba moje družine ne bi bila pozabljena, tako da sem jo pisala predvsem za svoja otroka. Zato je bil že izid romana zame popoln presežek, tega, da ga bodo bralci in bralke sprejeli tako odprtih rok, pa ni bilo niti v mojem najbolj optimističnem scenariju, da ne govorim o tem, da je bila z nagrado kresnik potrjena tudi njegova literarna vrednost,« je dejala avtorica.
Nekaj je na tej knjigi, danes prevedeni v osem jezikov, s katero se je poistovetilo toliko bralcev, da je ob njej celo filmski režiser pomislil, da bi jo znala imeti rada tudi kamera. Luč sveta je pod režijsko taktirko Marka Naberšnika tako zdaj ugledala istoimenska filmska adaptacija njenega romana. Film, ki so ga snemali v Ljubljani, Trstu, Kanegri, Vidmu in na Vršiču, je minulo sredo odprl 36. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe.
