Film v filmu
Režiser Mehmet Akif Büyükatalay je potomec turških priseljencev v Nemčiji in s te perspektive je nastal tudi njegov film Histerični, nagrajenec Berlinala, ki prepleta poglede različnih generacij, v katerih sta različno ponotranjeni izvorna kultura in vera (islam). Film se začne med snemanjem filma (film v filmu), ki ga ustvarjajo turški priseljenci – med statisti so tudi begunci – in raziskuje rasistične napade na turško manjšino v Nemčiji izpred tridesetih let. Na snemanju zagori Koran, muslimanska sveta knjiga. Se lahko zgodi še kaj hujšega?
Kdo je odgovoren za požig oziroma uničenje Korana in potem tudi krajo zadnjih kadrov filma, v katerih gori Koran? Je bil požig celo nameren, za promocijo filma? Uničenje ali onečaščenje Korana se razume kot huda blasfemija, zato so vsi protagonisti v hudi zagati – kdo bo zdaj odgovarjal? Zapleti med filmsko ekipo in statisti, katerih čustva so zelo prizadeta, sprožijo histerijo: postanejo sumničavi drug do drugega, zanetijo se konflikti, prileti tudi klofuta. Predvsem pa je vsak zase postavljen pred dejstvo, da preizpraša lastno identiteto in odgovornost.
Histerični je nekakšen triler s subtilno napetostjo in dokumentarno atmosfero, ki je nastavljen kot refleksija samemu procesu ustvarjanja filma. Ukvarja se tudi z močjo medijev, z uporabo več jezikov in perspektiv pa poudarja heterogenost – turški in kurdski izvor, uporaba arabščine, globalne angleščine, kontekst nemške družbe in odnosa do migrantov. Mlademu režiserju je uspelo posneti zanimiv kulturni artefakt, ki ne ponuja enostavnih odgovorov.
Optimizacija stroškov
Južnokorejski mojster Chan Wook Park, avtor klasik Stari (2003), Žeja (2009 in Služkinja (2016), nam v svojem novem filmu Ni druge izbire pokaže zgodbo moškega srednjih let Man Sooja. V uvodu filma ga vidimo srečnega – ima čudovito družino, lepo hišo v naravi, dva psa in dva avtomobila. Uživa tudi v svojem poklicu papirničarja. A življenje se mu nato čez noč obrne na glavo, ko mu po četrt stoletju garanja podjetje na hitro in brez opozoril sporoči, da je odpuščen. Novi ameriški lastniki namreč po prevzemu poslov v imenu dobička sklenejo odrezati petino zaposlenih. Pojasnilo? Kratko in jedrnato: »Ni druge izbire.« Očetu dveh otrok se življenje dodatno in izdatno zaplete, ko niti po enem letu ne najde nove službe, stroški bivanja pa ga postavijo pred dejstvo prodaje družinske hiše, za katero je garal vse življenje. Tam in takrat pride Man Soo, ki ga igra odlični Byung Hun Lee (Videl sem hudiča, Mr. Sunshine), na idejo, da bi se lahko znebil konkurence na svojem področju. Dobesedno.
Na platnu se zato nato odvrti fina, a mestoma tudi utrujajoče repetitivna črna komedija zmešnjav, v kateri naš protagonist drugega za drugim ubija največje specialiste za proizvodnjo papirja. Svojo konkurenco na razgovorih pač. Chan Wook Park nam skratka pokaže, kako je v kapitalizmu kapital razdrobil sindikalizem, atomiziral družbo in delavce obrnil drugega proti drugemu. Jih pripravil, da požrejo drug drugega, kot smo videli že v Netflixovem hitu The Platform (2019). Pri čemer pa nam Chan Wook Park med vrsticami pokaže še nekaj, in sicer kako v kapitalizmu tehnološki napredek, namesto da bi osvobodil delavce, vodi v še večje izkoriščanje. Kako avtomatizacija v kapitalizmu pomeni predvsem optimizacijo stroškov, ne pa časa, zdravja in življenja ljudi. In kako dobiček pri tem ostane lastnikom, stroški socialne varnosti in brezposelnosti pa padejo na posameznika in družbo. Kako je skratka profit v kapitalizmu vedno zaseben, tveganja pa so vedno javna.
