Tekmovalni program letošnjega Berlinala se preveša v drugo polovico. Med filmi smo lahko ujeli atmosferični, umetniško pretenciozni Ledeni stolp režiserke Lucile Hadžihalilović, ohlapno strukturirano eksistencialno dramo Ari Léonor Serraille, ki posnema veritejevsko intimnost Érica Rohmerja, a se zatakne v spiralo brezciljnega tavanja in tesnobnega bežanja pred odgovornostjo odraslega življenja, pa tudi instantno indie klasiko, malo mojstrovino in močnega kandidata za naslednjo sezono filmskih nagrad, Če bi imela noge, bi te brcnila režiserke Mary Bronstein, z izvrstno Rose Byrne v glavni vlogi.
Zlom v bližnjem planu
Film Če bi imela noge, bi te brcnila niha med psihološkim trilerjem, vročičnimi sanjami in potopi v tesnobno, preobremenjeno, izčrpano, dezorientirano psiho matere Lucile, ki jo navigiranje starševstva, hčerine skrivnostne bolezni, dela v terapevtski pisarni in moževe nenehne odsotnosti spravlja na rob duševnega zloma. Življenje, v katerem na prvo mesto nenehno postavlja skrb za druge, ji agresivno požira in odžira prostor, kot od prvega kadra dalje poudarja tudi kamera, postavljena v ekstremni bližnji plan njenega obraza, ki na vizualni ravni le še poglablja občutek klavstrofobične ujetosti v skrbi in odgovornosti materinstva. Ob čemer jo hkrati razjeda krivda, da je bolezen hčerke, ki se lahko prehranjuje le še po cevki in je celo noč priklopljena na aparat, ki nadzoruje in regulira njeno dihanje, nekako njena krivda. Dokler se metafora črne luknje, ki golta njen občutek lastne biti in identitete, po nizu dolgih, stresnih in hektičnih dni nenadoma tudi dobesedno ne razpre na spalničnem stropu. Vodna cev poči in zruši steno, kar ju s hčerjo dislocira v bližnji motel.
Film, posnet na 35-milimetrski trak, Lucile postavlja v praktično vsak kader. Od blizu ji sledimo, ko vase baše postane kose pice, ponoči golta steklenice vina in si, ko hči končno zaspi, prižiga jointe, da bi vsaj minuto v dnevu izkoristila zase; čeprav ne zares, saj jo v roki ves čas spremlja monitor, ki sledi hčerinemu dihanju v sosednji sobi. Nad njo tako v vsakem trenutku visi možnost katastrofe, preobrata, drastičnega poslabšanja hčerinega zdravja, a tudi teža širših izzivov materinstva, ki ne dopušča časa za pavzo, premor ali odklop od tesnob sodobnega sveta. V briljantni režijski potezi hčerke tako vse do zadnjega kadra nikoli ne vidimo, čeprav je v zvočni kulisi, prek telefonskih pogovorov, zdravniških posvetov, monitorja in zadnjega sedeža avtomobila praktično vseprisotna.
O razpadanju realnosti
Fokus Mary Bronstein ostaja na Lucile, katere mentalno stanje se krha in razpada kot strop v njeni hiši, tudi ko ta z dnevnimi obiski terapevta, ki ga pooseblja neprepoznavno resni Conan O'Brien, poskuša zakrpati nastalo spiralo črnine, ki tesnobo starševstva razpira v lynchevsko dimenzijo, primerljivo s filmom Eraserhead. Toda praznina na stropu se brez pomoči, ki bi razbremenila težo njenih odgovornosti, le še veča, dokler vanjo ne pade tudi dobronamerni motelski sosed, raper ASAP Rocky, ki poskuša njen nemir, izčrpanost in nespečnost pregnati z nakupom drog na črnem spletu. Če bi imela noge, bi te brcnila se tako ne boji eksperimentirati v formi ter stisko svoje protagonistke spremljati iz bližine, ki nas skupaj z njo vrže v občutek napada tesnobe; v trenutek, ko naš dih postane plitek in se v neukrotljivem vrtincu situacij bori za zrak, ob čemer nam vsaka nova situacija in interakcija, naj bo še tako banalna, predstavlja le še dodatno breme, novo dolžnost in obveznost, ki nam onemogoča, da splavamo nad gladino ter končno neobremenjeno in s polno kapaciteto pljuč zadihamo.
Podoben razpad realnosti in tesnoba materinstva v ospredje stopita tudi v nemško-avstrijsko-švicarski koprodukciji Materin otrok režiserke Johanne Moder, ki pod drobnogled postavi poporodno depresijo in srhljivo spiralo v brezno materine nepovezanosti s svojim otrokom. Tudi tukaj film preigrava pasti romantičnih pričakovanj materinstva, ki v realnosti postane nekaj povsem drugačnega, težjega in bolj temačnega: nenehno odrekanje, socialna izolacija, porušenje hormonskega ravnovesja in popolna preobrazba telesa, ki ga raztrga porod ter sedaj zašito okreva, krvavi, se privaja na dojenje in med umazanimi plenicami, nenehnim vdorom neželenih nasvetov ter odsotnostjo odrasle družbe postopoma izgublja svojo identiteto.
