Fokus je odprl esejistični dokumentarec Vzetje kronista filmskega mitotvorstva Alexandra O. Philippa,
ki po seciranju Hitchcockovega prizora pod prho in Friedkinovega Izganjalca hudiča pod drobnogled tokrat vzame eno najbolj prepoznavnih pokrajin na svetu, puščavsko planoto Monument Valley.
Film z radikalno raziskavo ikonične pokrajine plasti vizualne izseke filmov, fotografij in oglasov ter z akademsko preciznostjo izrisuje ustvarjanje ameriškega mita, ki zgodovinski prostor ljudstva Navajo z ameriškim vesternom preobrazi v utelešenje in vizualni simbol pionirskega, izbranega belega ljudstva. Prav vesterni so to veličastno planoto zvezdne države Arizona, ki jo v sedmih filmih svojega opusa ovekoveči John Ford, navsezadnje povzdignili in fetišizirali do točke, ki izbriše in na novo napiše njeno zgodovino ter dokončno marginalizira kulturo in tradicijo njenega domorodnega plemena.
Monument Valley v kolektivni zavesti tako še danes predstavlja prostor belskega heroizma in sinonim ameriškega Divjega zahoda; legenda je z reprodukcijo vizualnih simbolov mita namreč postala dejstvo in mit resnica, medtem ko je žanr brutalno izseljevanje ter izkoriščanje prvotnih prebivalcev apropriiral v grozeče horde ameriških Indijancev, pred katerimi lahko civilizacijo obvarujejo le narodotvorni beli ljudje. »Zahod je ideja,
ki jo je v celoti ustvarila kulturna industrija Združenih držav, da bi zgradila iluzijo ameriške preteklosti, v kateri so belci junaški, pogumni in nedolžni,« se čez sliko, ne da bi pokazali svoj obraz, razlegajo glasovi akademikov, filmskih teoretikov in zgodovinarjev, ki poskušajo razložiti in kontekstualizirati mit prostora, ki ga je žanr
vesterna povzdignil v spomenik Ameriki, človeškemu »napredku« in boju proti naravi.
Četudi bi lahko filmu očitali pretirano naslanjanje na »vsevedno« pozicijo pripovedovalcev, identiteto katerih razkrije šele odjavna špica, ter izrazito pomanjkljivo vključevanje glasov ljudstva Navajo, ki bi lahko izbris prednikov in kulturno apropriacijo svoje zemlje zagotovo še radikalneje reflektirali in aktualizirali, pa vendarle izzove občinstvo, da poglobljeno razmisli o svojem odnosu do te v kulturi, medijih in turizmu vseprisotne lokacije ter žanra vesterna nasploh.
Vestern brez srečnega konca
Temu pa se kot popoln kontrapunkt postavlja Velika tišina Segia Corbuccija, velika mojstrovina političnega špageti vesterna, ki se izrisuje kot brutalen, nihilističen, mitski in subverziven »snežni vestern«, brez katerega tudi Tarantinovih Podlih osem nikoli ne bi bilo. Gre za film kontemplativne zasnežene lepote, v katerem v čevlje krvoločnega lovca na glave stopa legendarni Klaus Kinski in vlogo skrivnostnega nemega revolveraša zavzame obraz francoskega novega vala Jean-Louis Trintigant.
A če je v drugi polovici šestdesetih let italijanski vestern postal vse bolj ploden okvir za kritiko zahodnega kapitalizma, Corbucci z Veliko tišino in njenim zloglasnim koncem, v luči nedavnih umorov revolucionarjev Malcolma X in Che Guevare, svoj film zapelje v polje krutosti in brezupa, kakršnega vestern še ni videl. Film je neizprosno pesimističen in antikapitalističen, zaradi česar sta azijski in anglosaški trg sprva zavrnila njegovo distribucijo. Posneti je bilo treba alternativen »srečni« konec, ki ga je bilo, ob boku s pravim, morda najpogumnejšim koncem v filmski zgodovini, mogoče videti tudi na festivalski projekciji. Originalni konec, kjer zlo vedno stre pravico in krutost zmeraj premaga moralno držo, tako zamenja iluzija srečnega konca, prevlade dobrote in ohranitve poslanstva hollywoodske tovarne sanj.
Fokus so sklenili Apaški bobni argentinskega outsiderja in hollywoodskega mojstra B-filma Huga Fregonesa, ki v puščavi Nove Mehike, s spopadom med rudarskim mestecem in indijanskimi bojevniki, ustvari na videz klasičen vestern svojega časa, v katerega pa vendarle komaj zaznavno vpne nekaj politične in formalne subverzije. Kot je o filmu zapisala ustanoviteljica in selektorica festivala Maša Peče, Fregonese zaradi svojega južnoameriškega porekla ni bil obremenjen z mitologijo potomcev Evrope, ki se na ameriškem Divjem zahodu borijo za vrednote svoje civilizacije. Etično zadržanje in simpatije režiserja tako prej kot na klasičen ameriški vestern spomnijo na spopad med uličnimi tolpami in policisti, delitev na dobre in zle pa tako nikoli ne postane povsem črno-bela.
