Njeni filmi pogosto prepotujejo ves svet, tega pa v iskanju navdiha in novih zgodb pogosto raziskuje tudi režiserka, ki inspiracijo včasih najde med svojimi najbližjimi, kot v filmih Mama Evropa (2013) in Telo (2023), spet drugič med makedonskimi pastirji, s katerimi je za filma Gora se ne bo premaknila (2025) in Poletne počitnice (2025) pet poletij preživela v gorah Severne Makedonije. Je avtorica, katere edinstvena poetika izhaja iz občutka za čas, prostor, naravo in odnose, ter soustanoviteljica festivala dokumentarnega filma MakeDox v Skopju. Je dobitnica letošnje nagrade Prešernovega sklada.
Kaj vas je na začetku vaše ustvarjalne poti posrkalo prav v polje dokumentarnega filma?
Ko sem šla pri devetnajstih študirat v tujino, me je v Amsterdamu doletela sreča, da je moj kratki študentski film videla danes že pokojna Breda Beban in me povabila na študij v Anglijo. Poučevala je eksperimentalni film in ta predmet mi je odprl nova obzorja in razumevanja filma. Takrat sem šele ugotovila, da film ne mora biti nujno narativen, kar me je vzpodbudilo, da sem začela raziskovati vse vmesne, hibridne, igrano-dokumentarne forme. In ugotovila sem, da se lahko filme dela tudi povsem zunaj okvirjev, ki sem jih poznala dotlej. Sicer pa je v moj diplomski film, ki je prejel tudi nominacijo za bafto, dokumentarizem posegel iz napake. Snemala sem ga na Silbi, zanj sem imela na voljo manj kot 30 filmskih rol in od tega so jih na RTV sedem popraskali, kar je pomenilo, da je bil vsak drugi kader uničen. Na tej točki se mi je tako prvič razvila dokumentarna žilica, ker sem morala iz edine scene, ki je ostala nepoškodovana, naključnega pogovora nekih naturščikov, zmontirati film.
Vseeno ste se nato na neki točki vrnili v Slovenijo in leta 2003 ustanovili svojo produkcijsko hišo.
Takrat je bil film pri nas še povsem moški svet. Ko sem po vrnitvi iz Anglije prvič obiskala Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, so bili tam sami tipi in Maja Weiss. Mednje sem priletela kot ena mušica in v tej družbi merjenja, kdo ima večjega, se mi ni zdelo, da obstaja prostor tudi zame. Tako da se drugače, kot da sem ustanovila svojo produkcijo, ne bi dalo delati. Do danes so sicer tudi druge produkcijske hiše že dojele, za kako dolgotrajne procese gre pri dokumentaristiki.
Na začetku pa so me pogosto spraševali, zakaj s svojimi projekti tako mečkam; zakaj pri meni vse tako dolgo traja. (Smeh) Ampak pri dokumentarnem filmu je precej normalno, da porabiš sedem let za film. Zato pa vedno delam več filmov hkrati; sem v postprodukciji enega in obenem že razvijam naslednjega. Predvsem pa smo v zadnjih letih končno dosegli tudi postopno financiranje, ki je ključno, da lahko projekt več let ostane pri življenju.
Kako pa se odločite za samo formo svojih filmov? Moj narobe svet (2016) ste v celoti zgradili iz arhivskega materiala, medtem ko je Gora se ne bo premaknila (2025) produkt zahtevnega terenskega dela …
Ne morem, da bi se filma dvakrat lotila na enak način. (Smeh) Uživam delati z arhivom, ker lahko z njim ogromno poveš, hkrati pa ti kot režiserju predstavlja velik izziv. Skozi arhiv ves čas raziskuješ in na novo odkrivaš preteklost. Sem pa pri filmu Moj narobe svet vseeno izhajala iz napačne predpostavke, da bo arhivskega materiala o Franu Milčinskem - Ježku na razpolago ogromno. Pa ni bilo v bistvu ničesar, ker je večina arhiva zgnila. Vse, kar sem dobila, je to, kar vidite v filmu, in to je bil zame precejšen udarec.
Medtem ko smo Goro snemali ravno v času pandemije, ko je vse financiranje zastalo. Zgodila se je popolna finančna blokada, nam pa se je vse dogajalo ravno takrat. Nismo mogli čakati dve leti, da se situacija razreši. A so nam k sreči na pomoč priskočili Francozi, koproducenti, ki so film takrat v celoti sfinancirali, čeprav niso vedeli, kdaj bodo ta denar dobili povrnjen. Pri nas si kaj takšnega sploh ne znamo predstavljati! Da neki tujki iz Slovenije izkažeš tolikšno zaupanje, da svoj državni, davkoplačevalski denar investiraš v film, ki se snema nekje v Makedoniji.
Gre za film, ki ste ga snemali na Solunski gori, trenutno pa dokumentarec o Svetlani Makarovič snemate na Islandiji. Kako se produkcijsko in režijsko sploh pripravite na snemanje v tako ekstremnih vremenskih pogojih?
Preden se kamorkoli odpraviš, moraš biti totalni piflar. Vsak detajl moraš do potankosti naštudirati in predvideti, da se lahko v trenutku, ko prispeš na snemanje, prepustiš toku dogodkov. Pa še vseeno se stvari ne zgodijo tako, kot si planiral. Zato moraš imeti kot režiser precej dobro razvito intuicijo, da lahko na snemanju skupaj držiš vse nevidne niti, ki film postopoma sestavijo v celoto. Pri tem konkretnem snemanju pa predvsem tudi emotivne odnose ljudi za kamero in pred njo. Zato moraš povsem zaupati svoji ekipi. Med snemanjem v takšnih pogojih ni prostora za prepire in nesoglasja, kar zna biti v okolju, kjer se nimaš kam umakniti, ker živiš na sto metrih manevrskega prostora in spiš v skupnih prostorih, kdaj izjemno zahtevno.
Vseeno vam je uspelo stkati neverjetno pristen odnos z mladimi pastirji, čeprav jih niste poznali od prej. Kako ste z njimi vzpostavili to bližino?
To je bil precejšen izziv. Navsezadnje gre za najstniške fante, kar je starostna skupina, ki se ti najtežje odpre. Sploh nekomu, ki je star toliko kot njihova mama. (Smeh) Ampak če si iskren v tem, kaj iščeš in kaj hočeš, kmalu vidijo, da ti lahko zaupajo. Da te res zanimajo, ker si tudi takrat, ko kamere ni, vanje investiran z isto intenziteto. Predvsem pa ne smeš imeti zadržkov, ko se z njimi pogovarjaš, pa naj beseda teče o seksualnosti, religiji ali o vprašanju njihove nacionalnosti. Ta odprtost jih je sprva šokirala, ker pred mano praktično še niso komunicirali z žensko, ki ni bila njihova mama ali sestra. A ker sem se pred njimi tudi sama odprla in z njimi delila osebne stvari, se je med nami hitro vzpostavila zelo močna vez. In na koncu so tudi oni meni ogromno dali. Veliko sem se naučila od njih. Ker gre za tako čiste, nepokvarjene in od zunanjega sveta nezapackane ljudi, so mi na neki način vrnili vero v človeštvo.
V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada je komisija zapisala, da v svojem ustvarjanju ne iščete zgodbe, temveč poslušate čas, njegov dih in njegove premore. Ob čemer ne moreva mimo vaših rednih sodelavcev, montažerja Sashka Potterja Micevskega in direktorja fotografije Branda Ferra.
Res je, film je vedno skupinsko delo. Ker je šlo za francosko koprodukcijo, sem Goro sicer najprej montirala z Laureline Delom. Za pol leta sem se preselila v Marseille in v tem času sva skupaj stkali film, ki je bil dolg dve uri in pol. Bil je čudovit, ampak seveda predolg. In na tej točki nisva znali več naprej. Zato sem poklicala Saška, s katerim sva sodelovala že pri Telesu, in skupaj sva nato praktično povsem premontirala film. Odstranila sva vso dramo, vse konflikte med brati, razpad države, ki se čuti v ozadju … In se osredotočila na to, da gledalec skozi film res senzorično začuti to planino. Da razume, kaj pomeni biti v tej pokrajini. Predvsem pa sva montirala na velikem platnu, kar se mi zdi pomembno za film, ki je tako lepo posnet. Kapo dol Brandu, ki je to snemal v pogojih, ko bi večina direktorjev fotografije spakirala kovčke in odšla domov. Njegova ekipa, katere del sta bila še Branko Avramovski in Gjorgji Klincarov na drugi kameri, je šla tukaj res preko sebe. Hkrati pa moram omeniti še Vladimirja Rakića in Vero Galesev, ki sta eno leto delala na zvoku.
Dokumentarni film se zdi v zadnjih letih bolj plodovit kot kadarkoli prej, pa vendar še vedno precej težje prodre do občinstva in ni deležen primerljive distribucije z igrano produkcijo.
Distribucijska hierarhija definitivno obstaja, in to še zdaleč ni problem, ki bi bil omejen zgolj na Slovenijo. Povsod po svetu dokumentarni film težko pride do svojega občinstva, pa je lahko še tako vroča roba, ki se množično gleda po festivalih. Čeprav moji filmi doma ne dosežejo tako številčne publike, sem lahko vesela, da prek festivalov dosežejo ljudi po vsem svetu, od Mehike, Kitajske, Poljske do Alžirije. In da je v njih nekaj dovolj univerzalnega, da resonirajo. Da se ljudi dotaknejo. Zaradi tega sem izjemno hvaležna za vso davkoplačevalsko podporo, ki jo prejemajo moji projekti; ta v povprečju pokrije tretjino stroškov vsakega mojega filma, ostalo dopolnijo koprodukcije. Brez slovenskega davkoplačevalskega denarja mojih filmov tako ne bi bilo. A me ob prejemu nagrade Prešernovega sklada vseeno zaskeli, da je referendum nedavno padel ravno zaradi nas, ki vsako leto prejmemo to nagrado. Ta je stal več kot dosmrtne pokojnine vseh nas, od leta 1991 do danes, in res ne razumem, zakaj postane neko presežno umetniško delovanje tako zelo nespoštovano, čim se začnemo pogovarjati o naši dostojni upokojitvi.