Cankarjev dom praznuje majhen jubilej, odkar so pred četrt stoletja, leta 1998, zagnali prvo edicijo Festivala dokumentarnega filma (FDF), še vedno je z njimi denimo vodja projekta Brane Kodrin. Selektor festivala Simon Popek pa je vajeti festivala prevzel leta 2007, in že takrat, tako kot tokrat, posvetil posebno pozornost prezrtemu slovenskemu dokumentaristu, nedavno preminulemu Maku Sajku. »Čeprav so njegovi kratki filmi stari že petdeset let, so še vedno aktualni, provokativni, kontroverzni,« zagotavlja. »Pri nas in v evropskem prostoru je prvi odpiral vprašanja okoljske problematike, govoril o samomorih na Slovenskem. Ustvaril je kratek, a zelo vpliven opus.«

Na prvem festivalu je »retrospektivno pozornost«, kakršne bo zdaj deležen Sajko, dobil režiser Filip Robar Dorin. »Izkazalo se je, da je že takrat šlo za filmske dokumente, ki ne zastarajo (pod tem naslovom se je odvil tudi prvi festival, op. p.), saj so pripovedovali intimne in širše družbene zgodbe, ki so relevantne še danes,« je dodala generalna direktorica CD Uršula Cetinski.

Sarkazem današnje družbe

Filmi so že tradicionalno razvrščeni v sklope. Najbolj atraktiven je »tekmovalni«, v katerem Amnesty International Slovenije podeljuje nagrado najboljšemu filmu na temo človekovih pravic, v izboru pa je pet filmov: Bodi moj glas avtorja Nahida Perssona, Casa Susanna Sébastiena Lifshitza, Hiša iz trsk Simona Lerenga Wilmonta, Mrk Nataše Urban in Nedolžnost Guya Davidija. Mednarodno žirijo sestavljajo makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska, slovenski režiser Boris Petkovič ter članica izvršnega odbora Amnesty International Slovenije Maja Pan. Preostali sklopi so »aktualni, družbenokritični«, »miti, ikone, mediji« ter »intimni in globalni portreti«.

Na festival se vračajo že uveljavljeni režiserji Nikolaus Geyrhalter, Werner Herzog in Hubert Sauper, slednji s posebno retrospektivo, prihajajo tudi mlajši, ki orjejo ledino sodobne dokumentaristike. Takšen je denimo dokumentarec O strukturi človeškega telesa avtorjev Verene Paravel in Luciena Castainga Taylorja, ki nam ponudi vstop v človeška telesa, tudi v tiste najbolj nevidne dele, kar omogoča današnja tehnologija. »Gre za nekakšen portret zdravnikov in medicinskega osebja, kako šarijo po človeškem telesu, to pa je precej nenavadno gledati na velikem platnu,« opozarja Popek. Za še en vizualni spektakel bo poskrbel že omenjeni Herzog z dokumentarcem Vulkanska ljubimca: Rekviem za Katio in Mauricea Kraffta; prepletel je posnet material dveh vulkanologov, ki sta v začetku devetdesetih preminila pod enim od japonskih vulkanov, do tedaj pa sta slovela po tem, da ne poznata strahu.

Okoljevarstvena tematika

Okoljevarstvenih filmov je kar nekaj, denimo režiser Nikolaus Geyrhalter se je spraševal, kam gredo vse nakopičene smeti tega sveta (Smeti naše vsakdanje), v slovenskem dokumentarcu Temni pokrov sveta pa sta moči združila letalec, fotograf, alpinist in okoljevarstvenik Matevž Lenarčič, ki na svojih poteh okoli sveta z ultralahkim letalom sledi delcem črnega ogljika, ter režiser Amir Muratović. Lenarčič je dejal, da je »cel svet ena velika globalna štala, posamezniki se trudimo in opozarjamo na odklone, a vse skupaj gre svojo pot«, je dejal, krivca za to pa vidi v človeškem pohlepu. Režiser je dodal, da to ni le okoljevarstveni dokumentarec, ampak tudi Lenarčičev portret, ki nam sporoča, da ni rešitev v zelenih energijah, temveč v spremembi načina življenja. To je tudi film, za katerega v predprodaji velja največje zanimanje.

Vse, kar diha (Shaunak Sen) govori zgodbo o bratih Saudu in Nadeemu, ki v New Delhiju, enem najbolj onesnaženih mest na svetu, vodita nenavadno misijo: v improvizirani bolnišnici črnim škarnikom, ki zaradi onesnaženega zraka množično padajo z neba, pomagata tako, da jih skušata znova postaviti na noge. Vzporedno z okoljskimi temami dokumentarci odpirajo tudi druge podobne teme, denimo s problematiko prehranske industrije 21. stoletja se na atraktiven način ukvarja dokumentarec Nažrli se bomo do smrti (Ludo Brockway, Otto Brockway).

Toksičnost v odnosih

Popek je izpostavil še, da so na festivalu v ospredju avtorice, ki se ukvarjajo s toksičnostjo moških, tak je denimo že omenjeni dokumentarec Mrk Nataše Urban, ki govori o somraku nekdanje Jugoslavije in Miloševićevega režima konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ali pa je v ospredju represija nad ženskami, recimo v Iranu, o čemer priča Bodi moj glas švedsko-iranske režiserke Nahid Persson. Medtem ko je avtorje zanimala toksična moškost polpretekle zgodovine, kot je dučejev mačizem in njegov pohod na Rim pred stotimi leti. Nedolžnost je dokumentarec, ki govori o militarizaciji mladine v izraelsko-palestinskem konfliktu, po mnenju Popka pa je zelo zanimiv, razkrivajoč in duhovit tudi portret pionirske transseksualne skupnosti v ZDA v 50. letih 20. stoletja v filmu Casa Sussana. Francoskega režiserja Sebastiena Lifshitza že poznamo kot nagrajenca na FDF s filmom Punčka.

Prenekateri dokumentarec pa se ukvarja z mladino, vpeto v sodobni čas in njegove tegobe, in kot ugotavlja Popek, so nekoč mladino povezovali uporniški napevi, recimo Bella ciao (o tej vstajniški pesmi govori dokumentarec Bella Ciao – Za svobodo avtorice Giulie Giapponesi), danes pa jih vse bolj odtujujejo družbena omrežja, kot je instagram. Izpostavil je še dokumentarec Hiša iz trsk o zapostavljenih otrocih v vzhodni Ukrajini, ki pa vendarle vliva upanje. Dejansko za večino vojna v Ukrajini traja že desetletje, in pričujoči
dokumentarec je portret prehodnega doma za otroke, ki tam čakajo devet mesecev, da država odloči, kakšna bo njihova usoda. Kljub vsemu tamkajšnjim uslužbenkam nekako uspeva ustvariti toplo okolje. Festival bo ponudil tudi bogat spremljevalni program, med drugim bo na ogled razstava Po poteh uničevanja gozdov v Boliviji fotografa Matjaža Krivica, okrogla miza z revijo Dialogi o slovenskem dokumentarnem filmu ter številni pogovori z avtorji filmov ob projekcijah.