Tranzicija je prehod iz ene spolne identitete v drugo, je proces prehoda iz spola, ki je osebi pripisan ob rojstvu, v spol, s katerim se identificira. Emilio Pérez seveda lahko opišemo in gledamo kot film o spolni tranziciji. V osrednjem zapletu res gledamo, kako moški postane ženska. V filmu vidimo mehiškega narkokralja Manitasa Del Monteja, kako ugrabi odvetnico Rito in ji v zameno za milijone na bančnem računu naroči, naj mu priskrbi diskretnega, vrhunskega kirurga, ki naj ga spremeni v Emilio Pérez. Da, film Jacquesa Audiarda lahko absolutno gledate kot film o tranziciji. O tem, kako nasilni, krvoločni, pogoltni gangster, ki je vse svoje kriminalno življenje zastrupljal, zavojeval, ropal in teroriziral posameznike in mehiško družbo, postane nežna, dobrohotna, nesebična, reformirana, tranzicionirana Emilia Pérez.
A če boste Audiardovo Emilio gledali kot film o spolni tranziciji, boste gledali bolj slab film. Gledali boste površen, nepoglobljen, stereotipen film, ki stavi na telenovelične zaplete in poje o vaginoplastiki. Lahko pa film, ki je bil trinajstkrat nominiran za oskarja, gledate kot prispodobo tega, kako tisti, ki nimajo nikoli dovolj, najprej ropajo, kradejo, privatizirajo, nižajo davke in klestijo socialno državo; nato pa tistim, ki imajo zaradi tega malo in vse manj, z mize mečejo drobtinice, s pecljev kozarcev kapljice šampanjca. To je film, kako močni, vplivni in bogati v spregi s politiko družbo najprej nesramno plenijo in pustošijo, potem pa igrajo človekoljubje. Film o tem, kako tisti, ki dajejo, najprej jemljejo. O tem, da je filantropija pogosto dvolična gesta, ki dela družbene razlike sprejemljivejše. Ki podpira, opravičuje in ohranja surovi kapitalistični model.
Pri čemer je Manitas Del Monte alias Emilia Pérez učbeniški primer takšne lažne filantropije. Filantropije, ki je do neke mere res lahko dobronamerna, a je tudi in predvsem preračunljiva in sebična. Gesta za boljšo individualno in kolektivno podobo tistih, ki so najprej jemali. Vidimo namreč, kako se Manitas alias Emilia, ki je še maloprej generiral nasilje mamilarskih vojn, po spremembi spola v družbi čez noč situira kot dobrotnica, ki financira iskanje trupel izginulih in torej briše solze svojcem žrtev teh istih mamilarskih vojn. Razumete? Tisti, ki je še malo prej pomagal kopati grobove, jih sedaj v sprevrženem zasuku pomaga odkopavati. In ni edini. V Mehiki, ki jo je desetletja pomembno oblikoval val neoliberalizma in ki jo Audiard slika že kar karikaturno, vidimo, kako na dobrodelni gala večerji za isto mizo sedijo skorumpirani ministri, sodniki in kartelaši.
To je tudi eden centralnih prizorov filma, če film gledamo kot zgodbo o tem, kako je filantropija razbohotena tam, kjer je veliko neenakosti, korupcije in malo socialne države. Audiard ta sistem, v katerem soobstajajo nezamisljivo bogati in neznosno revni, plenilci in plenjeni, zmagovalci in poraženci, privilegirani in neenaki, neizbežno prikaže v skladu z njegovo absurdnostjo in hipokrizijo. In ga kot takšnega posname kot mešanico kriminalke, melodrame in muzikala. Kot bi rekel – v takšnem sistemu posamezniku ne preostane drugega kot plesati, peti in jokati. Emilia Pérez je skratka film, ki na površju govori o spolni tranziciji narkokralja, niza neverjetne preobrate in stavi na čustveno vznesene trenutke, značilne za žajfnice, pod površjem pa vse to posrečeno sopostavi vprašanjem kriminalizacije družbe, razredne hinavščine in družbene razslojenosti.
