Triintridesetletna režiserka iz Šentjurja pri Celju je skupaj s soscenaristko Niko Jurman navdih za film črpala iz zbirke kratkih zgodb Noben glas avtorice Suzane Tratnik. Tako kot v literarni predlogi se tudi dogajanje v filmu odvija v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v čarobni idili prekmurskih gozdov, ravnic in koruznih polj. Barvit celovečerec raziskuje predvsem tisto obdobje vmes, ko smo v pričakovanju nečesa groznega in neizbežnega, tik preden se to zares tudi zgodi. Točno v tej razpoki se znajde deklica Ida, ki se trudi, da bi s petjem (čeprav nima posluha) rešila staro mamo pred najhujšim, saj se ji zdi, da je babico pesem enkrat že obudila od mrtvih.
Ester Ivakič je svoj značilni slog, ki posega v polje nadrealnega, fantazijskega in pravljičnega, pokazala že v kratkometražnih filmih in videospotih. Diplomirala je na Visoki šoli za umetnost (današnji Akademiji za umetnost) v Novi Gorici, trenutno pa zaključuje magistrski študij iz režije na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo (AGRFT). V pogovoru nam je razkrila več o nastanku in simboliki svojega filma ter povedala, zakaj je lahko del žalovanja tudi neke vrste lepota. Ko smrt potrka na vrata, moraš osebo znati izpustiti.
Za filmsko ustvarjanje ste se navdušili med šolanjem v Novi Gorici, kjer ste študirali digitalne umetnosti. Kako to, da niste šli, tako kot sanja toliko mladih filmarjev, že takoj na AGRFT?
Ker nimam gimnazijske mature. Obiskovala sem Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Celju. Po tem sem odšla na Aškerčevo v Ljubljano, ker sem hotela imeti študentsko žurersko življenje. Tam sem delala maturitetni tečaj, nisem še namreč točno vedela, kaj bi študirala. Razmišljala sem bodisi o filozofskem faksu bodisi o igri na AGRFT; takrat še nisem razmišljala o režiji, niti nisem vedela, kaj režija sploh je. Predstavljala sem si, da je to nekaj za fante, ki se spoznajo na kamere. V tistem času sem hodila s fantom, ki mi je pravil o svoji kolegici, kako študira na neki zanimivi šoli v Novi Gorici, kjer snemajo, rišejo stripe, delajo animacijo in risanke. Ugotovila sem, da mi maturitetnega tečaja ne bo uspelo narediti, zato sem šla poskusit v Novo Gorico.
Imate vi, ki se s filmom spoznavate na tej fakulteti, kdaj tako imenovani »sindrom vsiljivca«, ko se na festivalih srečujete s kolegi z AGRFT?
Sama sem ga sprva imela. Zame je bila šola na Primorskem nekaj čisto drugačnega, kot je AGRFT. Tako ali tako od nekdaj veš, kaj je AGRFT, ker o tej akademiji vsi govorijo. V srednji šoli se spomnim, da so sošolki, ki je izrazila željo, da bi šla na akademijo, rekli: »Tebi to ne bo uspelo, tja lahko prideš samo preko zvez.«
Kakšen izziv je biti ranljiv in avtentično ustvarjalen v sistemu, kot je umetniška akademija?
Odvisno od tega, kje študiraš. V Novi Gorici sem čutila veliko spodbude. Tam je razlika tudi v tem, da je to vendarle ločeno okolje, ki ni del ljubljanske scene, in v njem smo se razvijali kot v nekem mehurčku. V tem smislu je to precej bolj varno okolje, pa tudi vreme je na tistem koncu lepo. Spominjam se tistega romantičnega roza neba. Takrat smo bili vendarle tudi mlajši.
Ko sem prišla na AGRFT, pa je bilo tako, da mi je pet mentorjev govorilo – vsak po svoje – kako moram delati. Tam moraš zelo dobro vedeti, kaj hočeš, in se tega znati držati. V tem obdobju sem podlegla nekakšnemu uporništvu, iz katerega je izviralo moje ustvarjanje, v smislu, »ne boste vi meni govorili, kako naj delam«. To seveda ni moglo rezultirati v nekaj zelo kvalitetnega, čeprav sem s svojimi izdelki na tem faksu zadovoljna in nanje ponosna, pri čemer se zavedam, da bi lahko bili boljši.
V celovečercu se veliko igrate z nekakšnim magičnim realizmom. Zakaj vas je potegnilo v neke vrste pravljičnost?
Ta svet, estetika pravljic in fantazije, mi je bil od nekdaj všeč, v tem sem se našla. Sprva sem hotela pisati pravljice, delati animacije in risati stripe. Pri animaciji je tako, da vzame zelo veliko časa, preden jo končaš, sama pa sem precej nepotrpežljiva, zato imam rada film, ki na drugačen način sproti raste in se razvija. Tudi zato sem kar nekako padla v ta svoj celovečerni prvenec.
Med gledanjem vašega filma sem se spomnila na Mijazakijevo ikonično Čudežno potovanje (Spirited Away).
Carsko. To je eden mojih najljubših filmov.
Zanimivo je, kako ste se v zgodbi o Idi lotili izgube bližnjega. Namesto težke žalosti in črnine se ljudje veselijo v belem in nazdravljajo.
S soscenaristko Niko Jurman sva se med pisanjem zelo kmalu osredotočili na to, da je smisel tega filma strah pred izgubo, pred spremembami, pred občutjem, da se bo zgodilo nekaj groznega. Zanimalo naju je tisto tavanje v vmesnem času, ko se ta gotova resnica, torej smrt, bliža, pri tem pa ni treba, da je ta samo težka. V bistvu je lahko na neki način lepa, a to mislim bolj v smislu nekakšne miline. V prizoru, ki ga omenjate, gre za trenutek, ko Idi odleže, ker je bila ves čas v primežu strahu, nato pa se to, česar se je bala, končno tudi zgodi. Ko pride do tega, ti včasih lahko tudi odleže.
S sodelavko sva se nedavno pogovarjali o konjih. Razlagala mi je, kako je bilo videti slovo enega od starejših konj, ki ga je imela njena prijateljica. Vsa čreda je vedela, da se konj poslavlja, in so se posedli okoli njega ter čakali z njim.
Spoznala sem, da se iz smrti na neki način odpre nov prostor. Pred dvema letoma mi je umrla babi, ravno med montažo tega filma. Imela sem zelo podobno izkušnjo kot Ida. V nekem trenutku sem dojela, da bo ona zdaj umrla, v roku ene ure, zato sem stekla do nje. Potem ko je umrla, sem se sprehajala zunaj, ko me je kar naenkrat prelilo nekaj nenavadno lepega. Ne znam opisati. To bo zvenelo čudno, a bilo je, kot bi se neki prostorček odprl in bi svet za trenutek obstal.
V filmu je lepota prej omenjenega prizora v tem, da so v sobi, kjer sta spali babica in Ida, zbrani vsi iz njunega življenja, vsa njuna skupnost. Tudi po smrti v naši družini sem opazila, da smo se družinski člani malo bolj povezali. Tako kot pri Idi – zgodilo se je nekaj groznega, a s teboj še vedno ostanejo ljudje, ki te imajo radi. Skupnost v žalovanju je lahko zelo intimna.
To je tudi referenca na Titanik – obožujem ta film – ko se Rose kot stara gospa poslavlja od tega sveta in ji vsi na Titaniku mahajo.
