Filmske festivale doživlja vsak drugače, odvisno od tega, na kateri strani tančice se nahajaš. Festivali, kot je Liffe, so posebej pomembni za neodvisne ustvarjalce, saj jim poleg promocije lastnih filmov omogočajo mreženje s potencialnimi bodočimi soustvarjalci, producenti in distributerji. Navadnim smrtnikom, ki niso del filmske srenje, pa so tovrstni festivali zopet drugače obarvana izkušnja. Morda znajo biti kanček bolj spektakularni. Ali pa je preprosto tako, da so v današnjem tempu nekateri preveč utrujeni. Ko se jim logistika usklajevanja vseh terminov in obveznosti končno izide, in si lahko v dvorani vzamejo čas zase, ne razmišljajo o tem, da so se malo prej, pred vhodom, skoraj zaleteli v glavnega igralca, ki jih bo na velikem platnu kmalu popeljal v nek čisto drugi svet – filmska zgodba pa je vselej tista glavna postaja, na kateri se srečujejo vsi.
V dvorani nekam spadamo
Da je film v dvorani tudi kolektivna izkušnja, meni 19-letna hrvaška igralka Franka Nikolaci, ki smo jo lahko gledali v igranem celovečercu Zajčji nasip, dobitniku nagrade žirije Kinotrip. »Filmi so narejeni za velika platna. V kinodvorani lahko dobiš od filma veliko več kot doma. Veliko bolj se mu lahko prepustiš. V dvorani dobiš tudi občutek, da nekam spadaš in da imaš isti interes, kot ga ima nekdo zraven tebe, ki ga sploh ne poznaš,« je prepričana 19-letna igralka.
Zajčji nasip je v kontekstu hrvaške družbe zelo pogumno filmsko dejanje. Govori namreč o ljubezenski zgodbi med dvema fantoma v majhni hrvaški vasi. »Na Hrvaškem je biti gej še vedno nekaj, o čemer se neradi pogovarjamo. To še ni sprejeto tako, kot bi si sama želela. Po eni strani je bilo narediti tak film izziv, po drugi pa so ga ljudje dobro sprejeli,« je povedala Nikolaci. Gledalcev ne gre podcenjevati. Pristna človeška izpoved ni samo pot do srca, temveč tudi do premikov v glavi. »Tako radi predalčkamo ljudi, a zgodba ima lahko toliko plati. Zelo pomembno je gledati takšne filme, skozi katere spoznavami, da so to čisto normalni ljudje. Spolna usmerjenost ni pomembna, pomembno je, da so to v prvi vrsti ljudje,« je poudarila mlada igralka
Priprta vrata se tu odpirajo
Filmski festival pa ni samo veliko platno, je tudi oder. Na njem se filmarji trudijo v čim boljši luči predstaviti svoja dela – na festivalu kot je Liffe, tudi preko različnih pogovorov in okroglih miz, na katerih ustvarjalci skupaj z občinstvom luščijo pot do bistva zgodb in filmskega poslanstva v trenutnem kontekstu stvari na tem planetu.
Tik pred sobotno podelitvijo smo se pogovarjali tudi z mladim igralcem Hasanom Akilom. Zaigral je v libanonskem filmu Lep in žalosten svet, ki je na Liffu prejel posebno omembo žirije ter nagradi občinstva. »Festivali so odlična priložnost za avtorje, ki se šele uveljavljajo, saj imajo tu možnost spregovoriti o svojih idejah. Filmski festivali tako niso več samo prostor, kjer gledamo filme, temveč je pomembno navezovanje stikov. Zelo velik izziv je namreč začeti kot neodvisni filmar, zato so zanje festivali drugačna priložnost kot za komercialne avtorje,« je pojasnil Akil. Ta ima za sabo že kar nekaj festivalskih druženj. Bil je star okoli 17 let, ko je prvič obiskal znani festival Tribeca, in sicer zaradi televizijske nadaljevanke, v kateri je nastopal. Imenuje se Shankaboot in je prva spletna serija v arabskem svetu. »To je bila nasploh moja prva izkušnja s filmskim festivalom. Kot igralcu mi je bilo precej zabavno.«
Hasana Akila smo vprašali, če bi v tovrstnih festivalskih izkušnjah kaj izboljšal, ali se da v tej strukturi kaj spremeniti na bolje. Nasmejal se je in dejal: »To je sicer samo moje mnenje, a zares naporno je, če je toliko lokacij, na katerih vrtijo filme, saj moraš potem razmišljati, kako boš pravi čas prišel na določena prizorišča in na intervjuje z mediji. Tako je bilo recimo na beneškem festivalu. Glede tega so mnenja najbrž različna, a meni je veliko bolj udobneje, če se vse dogaja na enem mestu.«
