Matic Majcen, filmski kritik Večera:
Odiseja (The Odyssey)
Le koliko filmarjev na svetu se še lahko pohvali, da so njihovi novi filmi prvovrstni popkulturni dogodki? Verjetno jih je manj kot prstov na eni roki, ampak Christopher Nolan je bržkone na vrhu tega seznama. Res bo zanimivo videti, kako bo britanski režiser svoje znanstvenofantastično in cerebralno žanrsko poreklo vpeljal v polje zgodovinske drame. No, seveda, razen če je ravnokar izdan napovednik zgolj past, s katero nas je mojster velikega platna spretno zapeljal na napačno sled …
Dune: Peščeni planet, 3. del (Dune: Part Three)
Drugi del filma Peščeni planet je bil eden redkih nadaljevanj, ki jim ni uspelo samo zadržati visokega kakovostnega nivoja, temveč so pripoved tudi obrnili v neko povsem drugo smer. V tretjem filmu se bo to še nadaljevalo in zdaj samo še čakamo, da Peščeni planet tudi uradno razglasimo za eno najboljših trilogij vseh časov.
Digger
V tem trenutku še nihče ne ve, kaj bosta v svojem prvem skupnem projektu skuhala Alejandro González Iñárritu in Tom Cruise. En podatek pa je izredno spodbuden – vsakič, ko je Cruise sodeloval pri kakšnem avtorskem filmu (Široko zaprte oči, Magnolia), je šlo za presežek. Naj bo tako tudi tokrat.
The Social Reckoning
Ko je leta 2009 izšlo Fincherjevo Socialno omrežje, si je malokdo predstavljal, kako pomemben bo ta film leta kasneje za osmišljanje sodobne digitalizirane družbe. Pa ne samo za to, ampak tudi z vidika, v kaj se je na dolgi rok prelevil Mark Zuckerberg. Film The Social Reckoning bo zdaj posodobil zgodbo o digitalnem inovatorju in kdo ve, morda bo čez kakšno desetletje in pol tudi ta film preroški glede tega, v katero smer bodo digitalni giganti obrnili svet.
Pustolovščine Cliffa Bootha (The Adventures of Cliff Booth)
Okoli Quentina Tarantina se je v zadnjem letu dogajalo veliko, čeprav ni posnel novega filma. No, tudi izpeljanke filma Bilo je nekoč v Hollywoodu v obliki serije ne bo režiral on, a to ne pomeni, da ne gre za najtežje pričakovano serijo prihodnjega leta. Še posebej zato, ker se v naslovno vlogo vrača Brad Pitt. Glede na visok vložek bi težko verjeli, da ne bi šlo za dovršen izdelek na nivoju najboljših celovečernih filmov.
Ana Jurc, filmska kritičarka, MMC RTV SLO:
Frankensteinova nevesta (The Bride!)
Guillermo del Toro je letos posnel izjemno estetsko, a malce prazno reinterpretacijo Frankensteina. Upam, da si bo Maggie Gyllenhaal upala iti veliko dlje v svojem branju Frankensteinove neveste. The Bride! s Christianom Balom in Jessie Buckley bi po dolgem času lahko bila uspešna oživitev klasične filmske pošasti.
Wervulf
Robert Eggers je posnel mojstrski film o vampirju – Nosferatu; verjamem, da se mu lahko posreči tudi film o volkodlaku – Werwulf. Režiser, ki slovi po detajliranem poustvarjanju zgodovinskih obdobij, se vrača v srednjeveško Anglijo, kjer na vaščane preži zelo kosmat Aaron Taylor-Johnson. Seveda je Eggers prihranil vlogo tudi za Willema Dafoeja.
Bucking Fastard
Veliki Werner Herzog se je v filmu Bucking Fastard lotil resnične zgodbe, ki ga je obsedala dolga leta. Sestri Kate in Rooney Mara igrata irski dvojčici, ki vse počneta skupaj – skupaj razvijeta tudi fiksacijo na lokalnega lepotca, ki ga igra Orlando Bloom. Film s Fitzcarraldom in Človekom grizlijem tvori Herzogovo trilogijo, en prizor pa so posneli celo v Postonjski jami.
Digger
Dolga leta že čakamo, da se bo Tom Cruise naveličal skakanja z letal in teka na dolge proge ter spet posnel kak dramski film. O Diggerju Alejandra G. Iñárrituja ne vemo še praktično ničesar, a vsekakor je odločitev režiserja za akcijskega zvezdnika zanimiva.
Grenki božič (Amarga Navidad)
Vsako leto, ko dobimo nov film Pedra Almodóvarja, je dobro leto. V Grenkem božiču bo Bárbara Lennie igrala žensko, ki na počitnicah na Lanzaroteju žaluje za svojo pokojno materjo. Pričakujte melodramo, barvite kulise in seveda vlogo za Rossy de Palma.
Veronika Zakonjšek, filmska kritičarka Dnevnika:
Drama (The Drama)
V zadnjih letih se lahko upravičeno veselimo skorajda vsake ameriške produkcije, pod katero se podpisuje distribucijska hiša A24. Izoblikovali so se kot eden redkih prostorov, ki v deželi hollywoodskih reciklaž in pretočnih gigantov še vedno podpirajo nekonvencionalne zgodbe in drzne avtorske izraze. V preteklosti so tako odskočno desko ponudili režiserjem, kot so Greta Gerwig, Robert Eggers, Ari Aster in brata Safdie, tokrat pa karte stavijo na norveškega režiserja Kristofferja Borglija, z Zendayo in Robertom Pattinsonom v vlogi para, ki se mu zatresejo tla pod nogami.
Flowervale Street
David Robert Mitchell je pred več kot desetletjem na sceno prodrl z izvrstno psihološko grozljivko Zlo za petami, ki ji je leta 2018 sledil še triler s primesjo črne komedije Skrito sporočilo. Nato je poniknil in za dobrih osem let izginil z obličja Zemlje, dokler ni v javnost pricurljala novica, da poleti v kina prihaja režiserjev nov film, ki se tokrat vpenja v žanrsko premiso znanstvene fantastike, z J. J. Abramsom med producenti ter Anne Hathaway in Ewanom McGregorjem v naslovnih vlogah.
Dekle noči
V naslednjem letu se lahko veselimo več slovenskih filmov avtorjev mlajše generacije, a med njimi se morda najbolj veselim celovečernega filma Luke Marčetića, ki se je po komercialnem uspehu nizkoproračunskih komedij Pr' Hostar uspel kot čisti outsider prebiti do javnega financiranja Slovenskega filmskega centra in se podpisati pod film, ki bo nedvomno nekaj povsem svežega in drugačnega. Prihaja komična in absurdna zgodba o čudakih, ki pa so tokrat postavljeni v ospredje in postanejo superjunaki.
Planina
In ko smo že ravno pri superjunakih … V filmu, postavljenem na največje pašniško območje na Balkanu v Črni gori, mati in hči ponosno branita svojo planino in nomadsko pastirsko tradicijo pred vzpostavitvijo vojaškega poligona Nata. V dokumentarcu, ki se je kot slovenska koprodukcija Cvinger filma uvrstil v tekmovalni program prihajajočega festivala Sundance, ženski tako bijeta dve pomembni življenjski bitki: okoljsko, za ohranitev narave, ter osebno, družinsko, s soočanjem s patriarhalno družbo in nasiljem nad ženskami.
Sramota in denar
Ker smo se kot koproducenti letos na Sundance prebili kar dvakrat, kot zadnji naslov izpostavljam igrani film kosovskega režiserja Visarja Morine o razkroju socialne družbe v hiperkapitalističnem okolju, kjer je vsakršno prizadevanje za dostojno življenje že vnaprej obsojeno na kronični stres in finančno nestabilnost.