Kaj je normalno
Novi film danskega mojstra Andersa Thomasa Jensna Zadnji viking je povsem jensenovski: poln je črnega humorja in bizaritet. Odsekani udje in glave ne letijo po zraku le v uvodnih in zaključnih animiranih sekvencah v »legendi« o Zadnjem vitezu, temveč je tudi »realna« zgodba nekakšno utelešenje disociativne identitetne motnje, kakršno so diagnosticirali enemu od bratov, osrednjih protagonistov (Mads Mikkelsen v tej vlogi blesti). Film je nekakšno brutalno popotovanje dveh bratov (in sestre), kjer se razkrivajo njihove identitete skozi odstiranja družinske preteklosti, in morda je to edina šibkejša točka filma, saj v konstruiranju patološke družinske slike režiser ostane nekje na pol poti.
Manfred ima duševno motnjo, ki se odraža v več osebnostih, in ko se brat Anker po več kot desetletju vrne iz zapora, kjer je sedel zaradi ropa, najde brata v stanju, v katerem verjame, da je John Lennon. Se bo zdaj »John« sploh spomnil, kam je skril naropan denar, ki mu ga je Anker med pobegom pred policijo zaupal? Ali bo treba počakati, da se »vrne« Manfred? A časa ni veliko, saj Ankerju za vratom visi tudi partner iz ropa. Po divji odisejadi, v kateri mora Anker svojega brata najprej ugrabiti iz psihiatrične bolnišnice, saj ob vsaki priložnosti dela samomor (že kmalu se jima pridružijo še štirje pobegli), se odpeljeta v hišo njunih staršev, v gozdno divjino redko poseljene danske pokrajine, kjer sedaj živita nekdanja manekenka in nekdanji modni kreator. Če se med filmom gledalec sprašuje, kdo je zdaj tu »nor«, je odgovor proti koncu na dlani – pravzaprav vsi.
Zadnji viking hodi po robovih, tudi v smislu obravnave psihiatrične bolezni, vendar je znal režiser ravno skozi črni humor to občutljivo tematiko izpeljati zelo »humano«, empatično. Preizprašuje družbeno konstrukcijo »normalnosti« in sprejemanje drugačnosti.
Ingrid Mager
Film o mami
Aktualni zmagovalec sarajevskega filmskega festivala, srbsko-slovensko-hrvaška koprodukcija Veter, govori mi, je zadržan, tih film, ki zmeša elemente fikcije, dokumentarizma in lirične filmske meditacije v posrečen eksperiment, s katerim se režiser in njegova družina poslovita od nedavno preminule matere Nece. Stefan Đorđević poskuša po maminem odhodu dokončati film, ki ga je hotel posneti o njenem boju z boleznijo. Za pomoč zaprosi svojo družino, ki se ob babičinem rojstnem dnevu, prvem po hčerini smrti, zbere v dotrajani prikolici sredi gozda v bližini jezera, kjer je bolna Neca v naročju neokrnjene narave preživljala zadnje obdobje svojega življenja. Štiri generacije Đorđevićev in psička, ki se v Stefanovo življenje prikrade med snemanjem, se lotijo celjenja svojih ran skozi čiščenje in obnovo prikolice. V tem procesu se spominjajo drobnih detajlov iz življenja pokojnice, obenem pa se povezujejo kot družina in poskušajo skozi občutenje skupnosti prebroditi izgubo.
Kljub temu da je v ospredju tema žalovanja in da film ne beži od težkih čustev, skozenj preseva Necina svetla, eterična energija, zgoščena v posnetkih narave, ki objema protagoniste. Đorđević v procesu najde tudi nekaj humorja, ki izhaja predvsem iz karakterne slikovitosti članov njegove družine in njihovih medsebojnih interakcij, obenem pa z brezšivnimi časovnimi preskoki in premišljenim vpletanjem posnetkov mame iz časa, ko je bila še živa, ustvarja neke vrste filmsko brezčasje oziroma, natančneje, vsečasje ter tako še poudari občutek, da pokojna Neca v neki drugi, bolj razpršeni obliki še vedno bdi nad svojim rodom. Film, ki je hotel biti portret mame, tako postane film o žalovanju, ki v povratni zanki spet postane film o mami oziroma o njeni prisotnosti v odsotnosti.
Špela Barlič
