Igralec, ki je ameriško kinematografijo zaznamoval s filmi, kot so Francoska zveza (1971), Mississippi v plamenih (1988), Neoproščeno (1992) in Veličastni Tenenbaumi (2001), je v karieri prejel dva oskarja in štiri zlate globuse, preden se je leta 2004 upokojil in se z ženo, klasično pianistko Betsy Arakawa, preselil stran od hollywoodskih žarometov. Igralca, ki je januarja dopolnil 95 let, in njegovo ženo so v sredo našli mrtva skupaj z njunim psom v domu v Santa Feju.
A čeprav se je Hackman že pri desetih letih, ko je z materjo prvič obiskal kino in na platnu zagledal Jimmyja Cagneyja, odločil, da želi postati igralec, je življenje od njega sprva terjalo nemalo ovinkov, preden ga je, takrat že v zrelih tridesetih letih, pripeljalo nazaj do začetne želje in izstrelilo med največje igralce svoje generacije. Njegovi temelji so se namreč zamajali že tri leta kasneje, ko je njegov oče, nasilnež in upravljalec tiskarne časopisov, zapustil družino; dogodek, ki se ga je Hackman kasneje v intervjujih spominjal z besedami, da so »disfunkcionalne družine rodile številne dobre igralce«. Kot najstnik je bil zato pogosto v težavah in v sporih z učitelji, ki so kmalu rezultirali v njegovem izpisu iz srednje šole in kratki zaposlitvi v jeklarni, preden je v iskanju pustolovščine in zaradi laži o svoji polnoletnosti pri šestnajstih kot marinec za štiri leta pristal najprej na Japonskem, kmalu pa še na Kitajskem. A vojaška uniforma vendarle ni odpravila njegovih problemov z avtoriteto. Po odpustu iz marincev se je še pred vpoklicem v korejsko vojno leta 1952 vrnil v Illinois in pol leta študiral novinarstvo, preden je šolanje ponovno obesil na klin in v želji, da postane igralec, na štop odpotoval do New Yorka. A Broadway mu na tej točki še ni bil pripravljen odpreti vrat. Sledila je vrsta služb, od voznika tovornjaka, prodajalca čevljev do vratarja v hotelu, dokler se nista s prvo ženo Fay Maltese leta 1956 preselila v Kalifornijo. V gledališču Pasadena Playhouse je tako prvič začel študirati igro in med sošolci, ki jih je opisoval kot »zagorele surf deske« – popolno nasprotje njega, samooklicanega za »vsakdanji obraz rudarskega delavca« –, spoznal edinega drugega »čudaka«, ki ga je razred zavračal in njegovo kariero obsojal na propad: Dustina Hoffmana.
Hackman in Hoffman sta s Pobeglo poroto na filmu sicer prvič skupaj zaigrala šele leta 2003, tik pred Hackmanovo upokojitvijo, a sta težke začetke svoje kariere vendarle prebrodila skupaj; v začetku šestdesetih let tudi kot sostanovalca in študenta metode, igralske tehnike Leeja Strasberga, ki ju je končno opremila za broadwayske odrske deske. Dokler ju ni iz gledališča poklical film; Hackmana v obliki prve filmske vloge ob Jean Seberg in Warrenu Beattyju, ki ga je režiserju Arthurju Pennu kmalu predlagal tudi za vlogo svojega brata v kultnem filmu Bonnie in Clyde (1967). Ta je Hackmanu prinesel prvo nominacijo za oskarja, Penn, ki je Hackmana ponovno režiral v neo-noirju Nočni premiki (1975) in akcijskem trilerju Tarča (1985), pa je igralca kasneje opisal kot »enega najboljših pri izkoriščanju zgodnje bolečine svojega življenja« in nekoga, ki zna na platno prenesti vsa najbolj surova čustva, občutke, stanja in notranje konflikte. »To ni priučena veščina, ampak pogum.«
Smrt Gena Hackmana tako označuje konec enega največjih obdobij ameriške kinematografije: ameriškega novega vala, v katerega se je zasidral kot karakterni igralec, obraz »vsakdanjega moškega«, s katerim se je kameleonsko preobražal v vsako vlogo, ki mu je prišla nasproti; naj je šlo za nepremišljenega, rasističnega policaja v Francoski zvezi, vzkipljivega bivšega zapornika v Ptičjem strašilu (1973) ali propadlega očeta v Veličastnih Tenenbaumih. V zgodovino pa se bo navsezadnje zapisal tudi kot duhovito izbran Lux Luthor v Supermanu (1978) in njegovih dveh nadaljevanjih ter šerif Little Bill v vesternu Neoproščeno, v katerem igralskega velikana Richarda Harrisa zbrca do krvi. Čeprav si je zaradi svoje pretepaške preteklosti obljubil, da v karieri ne bo sprejemal nasilnih vlog, ga je režiserju Clintu Eastwoodu uspelo prepričati k sodelovanju, Hackman pa je nato agresivna čustva do svojega soigralca v stilu metode pretvoril iz jeze in ponižanja, ki ju je začutil, ko se ga Harris na snemanju ni spomnil, čeprav sta pred 26 leti že sodelovala pri filmu Havaji (1966). S svojo izjemno igro, ki mu je po Francoski zvezi prinesla še drugega oskarja, je poskrbel, da ga Harris nikoli več ni pozabil; tako kot njegovih vlog in filmske prezence ne bomo pozabili mi.
