Le kaj je hujšega od lupine, v katero nas potiskajo drugi in trpke življenjske okoliščine? Lupina, ki si jo kot ščit pred zunanjim svetom zgradimo sami, ko se iz žalosti, negotovosti, depresije, travme in socialnih tesnob zapremo pred svetom ter se kot polži skrijemo v svojo hišico. Lupina, v kakršno se zapira tudi osamljena horderka Grace Pudel, protagonistka ganljive tragikomične animacije Spomini nekega polža z oskarjem nagrajenega avtorja stop animacije Adama Elliota. A pozor: film, v katerem glineni liki jočejo lubrikant, ni za majhne otroke. Ob njegovi empatični obravnavi smrti, staranja, osamljenosti, alkoholizma, nudizma, verskega fanatizma, fetišizma, kleptomanije in drugih čudaštev bodo namreč (prave solze) jokali predvsem odrasli.

Adam Elliot, ki se ga spomnimo predvsem po celovečernem prvencu Mary in Max iz leta 2009, tudi tokrat ostaja zvest svoji prepoznavni estetiki monokromatskih barv in gline, v kateri se v nepopolnih, asimetričnih likih vselej vidijo tudi odtisi prstov, ki so jo gnetli – v opomin gledalcu, da gleda ročno izdelan film, v katerem ni niti drobca računalniško generirane slike. Elliot, ki z občutkom plasti ravnovesje med humorjem in patosom, smehom in žalostjo, komedijo in tragedijo, tako v središče zgodbe postavi malo Grace; deklico z zajčjo ustnico, ki izgubi mater med porodom ter z bratom dvojčkom ostane sama z očetom paraplegikom. Dokler od alkoholizma ne umre tudi on in socialna služba bratca in sestrice ne loči z oddajo v različni rejniški družini. Vsak od njiju tako pristane na drugem koncu Avstralije: Grace pri svingerskem paru, ki želi s knjigami za samopomoč pozdraviti njeno travmo, dokler ga dekličina nepopravljiva melanholija ne prežene na nudistično križarjenje po Skandinaviji; in Gilbert v krščanski kult, ki otroke izkorišča za zastonj delovno silo ter iz dečkovega najstniškega uporništva, piromanije in prikrite homoseksualnosti nasilno izganja hudiča.

V središču Elliotovega animiranega sveta so tako osamljeni, marginalizirani posamezniki, ki jih življenje potiska na rob družbe: Grace, ki s hrano okoli sebe gradi vse debelejši oklep, ostarela eklektična Pinky, ki beži pred alzheimerjevo boleznijo, in Gilbert, ki s piromanijo poskuša požgati svojo bolečo preteklost. Avstralija v Spominih nekega polža zato nikoli ne postane oranžna, od sonca ožgana pokrajina, temveč je odeta v zamolklo paleto oblačne sivine, ki z nami nežno komunicira psihološko stanje svojih protagonistov. A ob pripovedovanju svoje življenjske zgodbe hišnemu polžu Sylvii Plath tudi Grace, ki si lupino zgradi kot ščit pred novimi razočaranji in družinskimi smrtmi, počasi sprevidi: polži se ne morejo premikati nazaj, le naprej. Ali z besedami eksistencialista Sorena Kierkegaarda: »Življenje lahko razumemo samo za nazaj, živeti pa ga je treba naprej.« Elliot s svojim drugim celovečercem tako ustvari mojstrsko animacijo z ganljivim in večplastnim scenarijem, polnim simpatično-humornih karakteristik in skritih mentalnih stisk, ki se ganljivo poklanjajo absurdu, tesnobi in obupu našega obstoja. A kar je najpomembneje: tudi v najtemnejših trenutkih nam uspe postreči s ščepcem humorja, ki nas opomni, da so najslabše kletke tiste, v katere se zapiramo sami, da se moramo v življenju bolj kot nazaj ozirati naprej ter da je po principu japonske umetnosti kintsugi priporočljivo slaviti svoje razpoke, saj nas ravno te delajo človeške.