Tri tisoč oštevilčenih opek, ki je na minulem 34. festivalu Liffe osvojil glavno nagrado vodomec, s premišljenimi režijskimi postopki gledalcu briše občutek med fikcijo in resničnostjo; gledališko igro in filmom. Gre za film, ki Evropi in njeni »woke« umetnosti brez zadržkov nastavlja ogledalo, ko nas z nefiltrirano resnico spravlja v nelagodje ter izziva, da premislimo lastno pozicijo v svetu. O temah, ki jih odpira, smo se na zaključku festivala pogovarjali z igralcem Edmondom Oláhom, ki v filmu ekranizira svojo romsko zgodbo.

Film Tri tisoč oštevilčenih opek je nastal na precej specifičen način, kar se izraža tudi v njegovi pripovedni strukturi. Gre za igro v igri, ki ves čas briše mejo med fikcijo in resničnostjo, ta pa temelji na resničnih zgodbah, tudi vaši.

Res je, film temelji na naših resničnih zgodbah. Zato gledalca tako šokira. Ga kresne po glavi in spravi v nelagodje. A najprej je nastala gledališka igra, v sklopu katere smo na papir prvič prelili naše življenjske izkušnje ter skozi različne vaje zapisovali svoje travme, štorije in anekdote. Tako smo vsi igralci tudi soavtorji celotnega besedila igre, s katero smo najprej tri leta gostovali po Madžarskem, pogodbo pa smo imeli na neki točki sklenjeno tudi z gledališčem v Budimpešti, kjer smo predstavo več mesecev izvajali dva- do trikrat na teden. Toda Ádám Császi, ki je režiral tudi gledališko predstavo, je seveda tisti, ki je naše zgodbe povezal v pripoved, jo oživel in na koncu pretvoril še v filmski medij.

Ádám Császi pravi, da gre za film o belski krivdi. O tem, kako beli intelektualci prikrajšanim pogosto pomagamo na način, ki zgolj hrani in ohranja sistemski rasizem. Kako pa ga doživljate vi – kot lik in hkrati subjekt filma?

Moj lik v filmu je precej neobičajen, ker ob pisanju svoje zgodbe s sabo nisem znal povezati nobene romske teme. Druge člane ansambla zaznamujejo zgodbe, kot so kraja, preprodaja mamil, družinsko nasilje in spolna zloraba. Kdo pa sem jaz? Nekako se nisem znal opredeliti. Pravzaprav se ne počutim kot Rom, čeprav sem seveda videti tako; imam temnejšo kožo. A mislim, da me to ne definira in ne pove ničesar o moji osebnosti ali značaju. Iz tega razmisleka se je razvil moj uvodni monolog, v katerem poskušam negirati vse stereotipe, ki nam jih ljudje predpisujejo: »Ne kradem, ne prodajam drog, redno se umivam, nosim čista oblačila in ne spim s svojimi sestrami.«

Ste bili v madžarski družbi zmeraj enako stigmatizirani ali se je stanje z novim političnim režimom še poslabšalo?

Od nekdaj nas vidijo tako. Gre za način razmišljanja, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Tega sam sicer ne opazim zmeraj; imam srečo, da me v službi obravnavajo brez predsodkov. Tam sem zgolj eden od zaposlenih. Drugje pa nenaklonjenost pogosto začutim že v zraku. Lahko se sprehajam po cesti in po reakciji človeka, ki mi hodi nasproti, takoj vem, da v meni vidi vse najslabše: berača, dilerja, prevaranta. Tega sem danes že navajen. Zaposlen sem kot informacijski tehnik v banki; da ob pogledu name nekdo takoj predvideva nekaj drugega, je torej njegov problem.

Kakšni pa so bili potemtakem odzivi, ko ste s predstavo gostovali po državi?

Nekateri ljudje niso pripravljeni videti in slišati takšnih vsebin, kaj šele razmišljati o njih; ti so nas na odru izžvižgali. V Budimpešti pa so bili odzivi večinoma pozitivni, a če sem iskren z vami, predstave niso zares začutili. Ostali so na nekakšni vljudnostni distanci. To seveda niti ni bil naš namen, da bi ljudi izzvali, naj začutijo našo situacijo ali se počutijo krive zanjo. Želeli smo le pokazati, da je naša družba zavožena in da se moramo skupaj potruditi, da jo zacelimo. Kar pa ne leti zgolj na njih; odgovornost je prav tako na nas in naši skupnosti.

Proti koncu filma nas vendarle šokira prizor iz šole, kjer predsodke in sovraštvo do romske skupnosti reproducira učitelj. Je pri vaši integraciji in sprejemanju v družbo torej zatajil tudi izobraževalni sistem?

Vsekakor tudi učitelji operirajo s predsodki, s katerimi nas pogosto prizadenejo. Madžarski izobraževalni sistem je v svojih temeljih rasističen, a ta zgodba je zagotovo najhujši primer, kar sem ga kdaj slišal. V Budimpešti se kaj takšnega ne bi moglo zgoditi. Takoj ko se premaknemo na podeželje, pa se sovraštvo razkrije povsod. Tamkajšnji ljudje o nas ne vedo ničesar, a so prepričani, da o vsem vse vedo najbolje. Televizija jim pere možgane; gledajo propagando in vsemu verjamejo. Slepo so prepričani, da so informirani z »resnico«, čeprav njihova resnica temelji na stereotipih.

V zaključni kader-sekvenci filma se zapeljemo skozi romsko vas, iz katere gledališče za predstavo prenese »avtohtono« romsko hišo. Ste sami odraščali v podobnem okolju?

Odraščal sem v Budimpešti; moj oče je glasbenik in slikar, mati pa je bila ena od ustanoviteljic prvega madžarskega romskega radia. Zase zato lahko rečem, da izhajam iz dobrega okolja, a nimajo vsi te sreče. Zadnja sekvenca filma, ko se avto počasi pelje skozi romsko vas, tako pokaže realno življenje naše skupnosti. Posneta je na vzhodnem delu države, blizu Romunije; vsa soseska je brez vodovoda, brez tekoče vode. Ljudje tam živijo v najslabših mogočih razmerah. Skoraj milijon nas je, a nam država ne priskrbi osnovne infrastrukture za dostojno življenje. Ne zanimamo jih.

Režiser v filmu želi na oder prenesti »avtentično« romsko izkušnjo, a je njegova glavna motivacija lastna slava in korist. Zdi se, kot da Ádám Császi tukaj kritično reflektira tudi svojo pozicijo belca, ki režira romski igralski ansambel.

Ádám je Rom! (smeh) Vzeli smo ga za svojega. On in Kristóf Horváth, ki v filmu igra našega režiserja, sta z nami sodelovala toliko časa, da na tej točki povsem razumeta, kako živimo, čutimo in razmišljamo. Predvsem pa ima Ádám neki čuden humor in vizijo, kako predstaviti našo realnost, ki mi je zelo všeč. Zato tudi lahko rečem, da je eden izmed nas. Ve, kaj smo želeli videti v filmu, in mu je uspelo posneti nekaj, za čimer vsi stojimo.

V filmu ste sicer vsi naturščki. Ste imeli kakšne igralske izkušnje že od prej?

Vsi v ansamblu smo se poznali že od prej; imamo skupino, ki v prevodu pomeni »Znanje je moč«. Kristóf je v nekem trenutku z nami stopil v stik in nam ponudil možnost, da ustvarimo predstavo. Takrat smo se sicer izrazili skozi glasbo in napisali rap besedila o tem, kako izboljšati možnosti izobrazbe novi generaciji romskih otrok … in drugo je zgodovina.

Ádámov prvenec iz leta 2014 je zaradi gejevske tematike prejel neuradno petletno prepoved snemanja, a je vaš film zdaj kljub provokativni kritiki madžarske – in širše evropske – družbe produciral madžarski Nacionalni filmski inštitut. Kako vam je to uspelo?

To je bil tudi za nas pravi čudež, nismo mogli verjeti. Od inštituta smo dobili najvišji možni znesek – 1,2 milijona evrov. To je sicer Ádámova zasluga; on je spisal scenarij in film prijavil na razpis, komisija pa je nato presodila po svoje. Seveda pa ni šlo povsem brez zapletov. Nekdo na inštitutu je filmu želel odrezati konec. Njegova uradna pritožba je bila, da se ne konča dovolj pozitivno, a hotel je izrezati prizor, v katerem slišimo madžarsko himno. Gre za enega najmočnejših prizorov v filmu; jokal sem, ko smo ga snemali. In ko sem ga prvič videl kot del celote, sem se zavedel, da je to trenutek našega opolnomočenja. V njem smo kot madžarski Maščevalci. Ádám in producenti so tako zavrnili njegov »predlog« in vztrajali pri tem, da filma ne bodo spreminjali.

Je bil film kljub temu dobro sprejet?

Tako kritiki kot javnost so se za zdaj odzvali pozitivno. A prvi krog, ki je videl film, so večinoma ljudje, ki na svet že imajo bolj odprt, liberalen pogled. Ne verjamem pa, da bo film dosegel tudi tiste, ki bi ga najbolj morali videti. Upam, da se motim.