Telo režiserke Petre Seliškar, letošnje prejemnice vesne za najboljši dokumentarni film, spremlja režiserkino prijateljico Urško, ko ta v boju z redko avtoimunsko boleznijo dve desetletji preživlja na robu življenja in smrti. Zgodba o vztrajnosti in sprejemanju, bolezni in zdravju se skozi intimne pogovore, arhivske posnetke ter impresionistične podobe poglablja v skrivnosti človeškega telesa, ki poskuša uničiti samega sebe.

Z Urško sta prijateljici že od najstniških let. Kdaj se je prvič porodila ideja, da o njej posnamete film?

Težko vprašanje. Od nekdaj sva snemali najine nore najstniške ekspedicije. Bili sva mladi ekscentrični ženski, alternativki, ki s svojim »neprimernim« videzom rušita meje: ona z zabrito glavo, jaz z modrimi lasmi. Zaradi drugačnosti sva se morali pogosto braniti, ker pa je bil to čas, ko sva se ukvarjali tudi s teatrom, sva na neki točki začeli še snemati. Ideja za film o njej je bila tako že dolgo prisotna, a v povsem drugačni obliki. Nato pa je Urška prvič zbolela, kolapsirala in za trenutek umrla. Petinštirideset zdravnikov v kliničnem centru jo je takrat že odpisalo, mi pa smo začeli snemati, da bi jo držali pokonci – čeprav je bilo s pridobivanjem dovoljenj v bolnišnici ogromno komplikacij. Film tako prehaja med temi »arhivskimi« posnetki in nama na Prespanskem jezeru, ki predstavlja nekakšno vez med prej in potem. Tam se je vse začelo. Tam je pred leti dobila herpes, ki ji je napadel mielinske celice in zrušil imunski sistem. Če imamo tako na eni strani arhivski posnetek jezera, kjer leze iz vode in tri dni pozneje pade v komo, je na drugi posnetek jezera nekega drugega obdobja, drugačnega telesa.

Voda se nasploh zdi pomembna simbolika tega filma, Urška pa v vodi, med plavanjem, deluje tudi dosti bolj svobodna in gibalno neovirana kot na kopnem.

Simbolike je v filmu res veliko. To, kamor jo vidimo plavati, je kačji otok, eden največjih koncentratov strupenih kač na svetu. Tukaj je tudi voda, v katero se potapljamo, z muljem, ribami in vsem, kar jo vleče »dol«, kar simbolizira njeno podzavest in temelji na dnevnikih, ki jih je pisala med okrevanjem. Pisala je lahko dosti prej kot govorila. Vse svoje misli, dvome in nočne more je tako odlagala na papir, ko so se ji v glavi šele sestavljale zgodbe. Sprva ni vedela, da ima hčer, kdo sploh je, koliko je stara, je najstnica ali starka … Ničesar se ni spomnila. Ko se je zbudila, je imela prazen pogled, kot pri dojenčku, ki prvič uzre svet. Nato pa so se ji počasi začele vračati motorične funkcije, in ko je ponovno shodila, ji je to dalo velik zagon za naprej. Življenje se ji je sestavilo nazaj: našla si je moža, ponovno zanosila in rodila. A nato se je zgodba ponovila. Takrat je ugotovila, da je pod dnom, ob katero je trčila prvič, še eno dno. Klet. Potoniti enkrat in se povleči nazaj še gre, a potoniti večkrat? V drugo je bilo okrevanje dosti težje.

Vseeno se zdi, da nikoli ne izgubi svoje duhovitosti.

V drugem procesu zdravljenja so se vsa agresivna zdravila in kemoterapije izkazali za res velik izziv. Zgodba bi se lahko zaključila drugače, če ne bi obdržala tega humorja. Sposobnost, da se zna norčevati iz sebe, iz svojega telesa in življenjske situacije, so jo rešili pred tem, da bi potonila skupaj z ribami in muljem. A Urška ima svoj način gledanja na svet, tudi na bolniško mizerijo konstantno bolnih ljudi. V obdobju, ki ga je preživela v rehabilitacijskih centrih na Soči, je videla in doživela marsikaj. Videla je, kako ljudje neprestano gledajo v vrata, v pričakovanju, ali jih bo prišel kdo obiskat. Večinoma nihče ne pride. Ti ljudje so lahko bili pred tem odvetniki, filozofi, ekonomisti, filmarji – zdaj so zreducirani le še na svojo bolezen. In ko je človek bolan, ga drugi hitro pozabijo. Zato je želela nekaj narediti zanje, to pa ji je dalo moč, da je spet začela igrati klavir. Na začetku so ji prsti zgolj padali na tipke, niso delovali. Nato pa so se počasi začeli povezovati z možgani … Klavir ji je vsekakor vrnil vero v življenje.

Ko Urška pade v komo in obvisi na meji življenja in smrti, se kamera
abstraktno potopi v notranjost telesa, na mikroskopsko, celično raven. Film tako odpre neki povsem drugačen diskurz o telesu, iz katerega odpade ves balast estetike in lepotnih idealov.

Urška je ženska, ki so jo pred boleznijo moški oboževali. Bila je visoka, lepa, mlada, tudi manekenka. To, da bo njeno telo od zdaj vedno drugačno, je bilo tudi njej težko sprejeti. To je za vsako žensko težko. Spust na celično raven pa se mi je zdel pomemben predvsem z vidika tega, da avtoimunske bolezni težko razumemo. Zakaj bi se tvoje telo en dan odločilo, da te napade? Pride do dražljaja, ki sproži, da te lastno telo poskuša ubiti. Še zdravniki, ki ti predpišejo močan medrol in kemoterapije, da bi ustavili telo, preden samega sebe uniči, ne vedo zares, kaj ta napad sproži. Zato se mi je zdelo pomembno, da ta proces predstavim na neki vizualni ravni. Kot bi ga lepo opisala Urška: »Žile se mi nenadoma zožajo, postanejo kot ogrlica. In potem me kap.«

Zanimiv element sta tudi glasba in zvok, ki poskušata opisati neopisljivo: kaj doživlja naša zavest, ko je na robu smrti. Kako ste pristopili k oblikovanju zvočnih segmentov?

Glasba, ki smo jo oblikovali v postprodukciji, je bila za film ključna. Največji del, tudi režijski, se je zares sestavil šele skozi glasbo in oblikovanje zvoka Vladimirja Rakića. Ta je Urški ves čas postavljal vprašanja tipa: »Kako se človek počuti, ko se mu prebujajo živci?« Ker je tudi Urška glasbenica, mu je znala te stvari razložiti zelo natančno in zgodila se je krasna kolaboracija. Ves film je seveda skupinsko delo. Avtorica nisem samo jaz, daleč od tega.

Urškina reakcija, ko je prvič videla končan film, je bila smeh. Tudi v Sarajevu so film sprejeli nekoliko drugače kot pri nas. Kako si to razlagate?

Ko smo na Vibi organizirali zaprto projekcijo samo za družino, je bilo to zame nekaj najtežjega. Vedela sem, da imam njeno popolno zaupanje. Da bi sprejela, kar koli bi naredila. A ko smo snemali dnevniške zapise, ki se v filmu berejo zunaj polja, sem ji pokazala delček filma in takrat je bila reakcija huda. Zgodilo se je nekakšno soočenje same s seboj. Ko je bil film končan in je prišla na projekcijo z možem in hčerkama, zato nisem vedela, kaj pričakovati. A Urška je umirala od smeha. Res se je od srca režala, medtem ko sta hčerki od začetka do konca jokali, kot da bi ju film prečistil. Nato pa se je v Sarajevu, kjer je bila projekcija čudovita, ponovila ta reakcija smeha. Dolgo sem razmišljala, zakaj se gledalci na nekaterih mestih smejijo, čeprav so se smejali s srcem. Smejali so se z njo, ne njej. Tudi gledalci v Skopju so bili močno poglobljeni v film, a med njimi ni bilo zaznati smeha. Sčasoma sem dojela, da gre za izkušnjo smrti. Tako kot Urška je tudi Sarajevo smrt doživelo od blizu. Razumejo, kaj pomeni, ko se nekdo dela norca iz tega, da preživi, da je včasih to edini način preživetja. Ko si enkrat tako od blizu soočen s smrtjo, se je ne bojiš več in se pred njo ne skrivaš. Postane del tebe, del tvojega življenja. In zato se lahko takšni situaciji iskreno smejiš.

Film je vsega skupaj nastajal dvajset let. Kako se počutite danes, ko je vse za vami?

Zadovoljna sem, čeprav sem potrebovala nekaj časa za distanco, ker gre za zelo subjektivno stvar. Kot režiser včasih tudi ne veš povsem, kdaj je ta moment, ko moraš zgodbo zaključiti. Šele ko se je avtoimunska bolezen pojavila v moji lastni družini, sem vedela, da moram film končati. Težko je, ko delaš film o nekom in njegovi bolezni, in ta bolezen iz montaže nenadoma skoči v tvoje življenje. A se je vse dobro končalo.