Od umora 22-letne Kurdinje Jine Mahse Amini, ki jo je iranska moralna policija 16. septembra aretirala zaradi »neprimerno« nošenega hidžaba in je služil kot povod protestom, ki so kmalu prerasli v politično gibanje, upor in revolucijo, je bilo aretiranih že skoraj sto filmskih ustvarjalcev: med njimi tudi nedavno izpuščena igralka Taraneh Alidusti, ki je javno podprla protivladne proteste, kritizirala nasilno zatiranje disidentov s strani oblasti ter na družbenih omrežjih objavila svojo fotografijo brez naglavne rute.
O iranski revoluciji, ki je zaživela skozi slogan kurdskega ženskega gibanja Jin, Jiyan, Azadi (»Ženska, Življenje, Svoboda«), smo se pogovarjali z iranskim režiserjem Mohsenom Makhmalbafom, enim vidnejših imen iranskega novega vala, ki od leta 2005 živi in ustvarja v izgnanstvu in razlog za igralkino izpustitev vidi predvsem v močnem mednarodnem pritisku: »Ker je v Iranu zadnjih 43 let vladala religijska diktatura, ki ne pozna koncepta svobodnih političnih strank, so vlogo javnih podpornikov boja za demokratično državo prevzeli znani umetniki. V zadnjih treh mesecih jim zato iranska vlada ni dovolila izhoda iz države ali kakršnihkoli stikov z javnostjo; bojijo se nadaljevanja revolucije preko intervjujev s tujimi mediji ter širjenja njihovih političnih opredelitev med iransko skupnost. V primeru Taraneh Alidusti se moramo zato zavedati, da gre za začasno izpustitev in da obstaja možnost, da se bo morala v zapor vrniti takoj, ko bo pritisk medijev nekoliko popustil. Predvsem pa kljub njeni izpustitvi ne smemo pozabiti, da bo v zaporu – dokler revolucija ne zmaga, – vsak dan pristala nova skupina umetnikov. Predvsem takšnih, ki nimajo mednarodne prepoznavnosti, ki bi jih ščitila in jim pomagala z milejšo sodno obravnavo,« nam je sporočil iz svoje londonske rezidence.
Da glas upora ne zamre
Ko z Makhmalbafom govoriva o filmu, se pogovor ves čas prepleta s politiko: biti filmski ustvarjalec, ki deluje izven propagandnega sistema države, nenazadnje pomeni biti politični aktivist: »Za nami je 43 let verske diktature, a pred njo je danes v Iranu izginil ves strah. Vsi si želijo demokracije in sekularizma. Zato je trenutno dogajanje več kot »le« revolucija proti diktaturi: gre za renesanso iranskega ljudstva, ki v prvi vrsti cilja na trenutni režim, a si želi spremeniti tudi širšo kulturo.« Aretiranje igralke, znane predvsem po vlogah v filmih Asgharja Farhadija, kakršen je s tujejezičnim oskarjem nagrajeni Trgovski potnik, je v zadnjih tednih obsodil tudi canski filmski festival, kjer so minulo leto v tekmovalnem programu predstavili njen zadnji igralski projekt, Leilini bratje režiserja Saeeda Roustayija, filme iz Irana, Ukrajine in Jemna pa bo v programski sekciji Panorama letos izpostavil tudi berlinski filmski festival. Makhmalbaf v tem prepoznava predvsem pozitiven učinek, a hkrati ostaja kritičen do performativne solidarnosti, ki je ob mobilizaciji iranskih žensk, med njimi tudi osnovnošolskih učenk, ki skoraj vsak dan iznajdejo nove načine protestiranj v svojih učilnicah, izbruhnila med evropskimi igralkami: »Striženje las na družbenih medijih ne bo rešilo nobenega življenja. V osredotočanju velikih festivalov na iransko kinematografijo in filmske ustvarjalce, ki jim je bila odvzeta prostost in prepovedano nadaljnje snemanje filmov, pa vidim predvsem pozitiven učinek, saj je pomembno, da nad diktaturo ustvarjamo medijski pritisk. Da glas o revoluciji kljub vsak dan novim političnim nemirom ne zamre. Zeleno gibanje leta 2009 ni uspelo predvsem zaradi tega, ker ni bilo deležno ustrezne mednarodne podpore. Takrat sem živel v Franciji, zato je name padla odgovornost mednarodnega predstavnika gibanja. In ko sem se med drugim srečal tudi z Obamovo administracijo, sem jih prosil za podporo. Prosil, da se ne pogajajo z iransko diktaturo, saj gre za režim, ki nima podpore svojih ljudi. Danes svojo pozicijo sicer obžalujejo, a za ceno kolikšnih življenj? Od septembra do danes je bilo aretiranih, mučenih in posiljenih več kot 19.000 ljudi ter ubitih več kot 500 protestnikov, med njimi tudi otrok.«
Makhmalbaf je pred migracijo v Evropo z družino za nekaj let prebegnil tudi v Afganistan, kjer je produciral enega večjih afganistanskih filmov Osama ter posnel svoj celovečerec Kandahar. Njegova hči Samira, prav tako režiserka, pa mednarodno odmeven Ob petih popoldne o ženski, ki se po porazu talibanov poskuša prebiti do izobrazbe. Sedaj režiser opozarja, da ob iranski revoluciji, vojni v Ukrajini, lakoti v Jemnu in drugih grozotah sveta, ne smemo pozabiti na Afganistan, ki ga vidi kot del istega boja. »Če pozabimo na Afganistan, lahko pozabimo tudi na prihodnost Evrope. Povezana sta med sabo.«
