Janez Bricelj, prejemnik nagrade Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo
Montažerju Janezu Briclju so na letošnjem Festivalu slovenskega filma Portorož podelili nagrado Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo. V svoji dolgoletni karieri je s soustvarjanjem več kot 170 filmskih in televizijskih del pomembno zaznamoval našo kulturno krajino. Veliko ljubezen do glasbe in filma je čutil že od nekdaj. Prvo resno filmsko priložnost je zagrabil že v svojih zgodnjih dvajsetih, v začetku 70. let, ko so pri Viba filmu iskali asistenta montaže pri filmu Sreča na vrvici, katerega montažer je bil legendarni Dušan Povh. Ravno slednji ga je prvič poučil o tem, kaj filmska montaža sploh je. Bricelj je pri njem začel delati svoje prve reze kadrov. Še preden je bila slika, pa je bil zvok.
Bricelj je začel kot montažer zvoka, kar se mu pozna še danes, saj o filmu na montažni mizi razmišlja kot o glasbeni partituri, o ritmu, o tem plesu gibljivih podob, ki zares zadihajo šele na velikem platnu. »Montažerji smo podobni kiparjem, ki najprej začnejo klesati kamen. Tudi mi ne začenjamo od zgoraj navzdol, od las do trepalnic, temveč najprej v grobem odvzamemo, kar je odvečnega, finese pridejo pozneje. Pri montaži začneš z žago, nadaljuješ z dletom, nato pa film brusiš s finim papirjem,« začne Bricelj v kavarni Avditorija v Portorožu.
