Jean-François Le Corre je ustanovitelj francoske produkcijske hiše Vivement lundi!, posvečene animiranim filmom in serijam v 2D- in stop motion tehniki. Dela, nastala v njegovi produkciji ali koprodukciji, so do danes prejela pet nominacij za cezarja, štiri nominacije za oskarja, več evropskih filmskih nagrad, slovenskemu občinstvu pa bo najbolj znan kot koproducent animiranega celovečerca Flee, ki je bil letos za oskarja nominiran v kar treh različnih kategorijah.

Letošnji festival Animateka je obiskal kot član mednarodne žirije, predstavljal pa je tudi svoj novi celovečerni film Psom in Italijanom vstop prepovedan, ki ga je zrežiral Alain Ughetto – ta je v soboto prejel evropsko filmsko nagrado za najboljši celovečerni animirani film, spomladi pa prihaja tudi na redni program naših kinematografov.

Animateka je letos v središče
festivalskega programa postavila francosko animacijo. Kako ste v
Franciji doživljali ta nepričakovani vzpon animiranega filma?

Ne smemo pozabiti, da je bila evropska animacija v 70. letih prejšnjega stoletja skorajda mrtva. Japonski in ameriški animirani filmi so takrat povsem kolonizirali naša platna, a so se v naslednjem desetletju končno začeli razvijati načrti za financiranje evropske kinematografske in televizijske produkcije. Ustanovljena je bila mednarodna zveza Cartoon Media, ki je začela vlagati v usposabljanje nove generacije in sčasoma so se rodili ogromni studii, nadarjene ekipe, močni izobraževalni programi in šole, ki jih poznamo danes. Mlade generacije animatorjev pa so zadnja leta pričele oživljati tudi stop motion tehniko, ki je z vzponom tehnologije in 3D/CGI-tehnike vmes že skoraj izginila. Zdi se, da si po toliko letih dematerializacije in uniformnega, homogenega izgleda animacij občinstvo končno ponovno želi nekaj izvirnejšega. Nekaj materialnega! Kar tudi sam pri stop motion animaciji najbolj cenim: da na snemanju začutiš ljudi. Je kot igra v živo, vendar brez igralcev. Kjer kljub temu da gledamo lutke, ves čas čutimo prisotnost ustvarjalca v zakulisju.

Večina ljudi animacijo še vedno rada enači z zgodbami za otroke, kar za produkcijo filmov, kakršen je Psom in Italijanom vstop prepovedan, zagotovo ni enostavno.

Vsekakor ni enostavno. Film je bil produciran za odraslo občinstvo, saj v ospredje postavlja teme smrti, politike, vzpona fašizma in ekonomskih migracij prve polovice dvajsetega stoletja. Pogosto se zgodi, da takšen film vendarle zanima tudi učitelje, ki jim lahko animacija predstavlja dober uvod v predstavitev tega obdobja evropske zgodovine. Sicer pa je za njih težko najti trg in jih vključiti v kinematografski program. Tudi televizija se jih nekoliko boji, ker ne vedo, katero občinstvo naslavljati z njimi. Zato ko me nekdo prosi, naj žanrsko opišem film, najraje odgovorim, da gre za družinsko sago. Družinsko zgodbo, v kateri se nežno plete ljubezenska zgodba avtorjevih starih staršev. Šele nato je tudi zgodba o vojni in migracijah.

Zanimiv je tudi element dialoga režiserja z njegovo babico, ki pogosto neposredno komentira njegovo prisotnost za kamero. V filmu pa se vsake toliko pojavijo tudi njegove roke.

Režiser Alain Ughetto, ki nas s filmom pelje skozi zgodovino svoje družine, ki v begu pred italijanskim vzponom fašizma emigrira v Francijo, ni animator, zato se je želel že od vsega začetka na drugačen način fizično vplesti v nastanek filma. Z delom svojega telesa, rokami, posegati vanj. O tem, da v kader vstopajo njegove roke, smo imeli sicer veliko pogovorov s prodajnimi agenti, a zame je to najbolj oseben in najpomembnejši element filma. Predvsem pa tudi element, ki zgodbi vlije humor! Mar ni zabavno videti sinovih odraslih dlani, ki se igrajo s svojim očetom, ko je ta še otrok? (Smeh.)

Tudi naslov filma sprva zveni zabavno, a nas pravzaprav opominja na ksenofobijo, ki je v različnih oblikah prežemala evropsko zgodovino.

Res gre za resnične napise, ki so pred drugo svetovno vojno pogosto viseli pred francoskimi trgovinami, saloni in kavarnami. Enako se je dogajalo v Združenih državah Amerike, le da so tam neželeno nacijo predstavljali Irci. Delovni naslov je bil sicer Fizični delavci, a danes ni več dvoma, da ima prav Psom in Italijanom vstop prepovedan vse karakteristike dobrega naslova: hitro si ga zapomniš, zabavno zveni, a v sebi hkrati nosi grozno in še zmeraj aktualno sporočilo.

Kakšna pa je bila sicer
pot ustvarjanja tega filma?

Ko sem se priključil projektu, scenarij še ni bil v celoti končan, a je film na razpisu že dobil mednarodno finančno podporo. Na meni je tako pristala celotna tehnična organizacija projekta: izdelali smo lutke za stop motion animacijo, zasnovali rekvizite in scenske postavitve, nato pa pričeli iskati še mednarodne partnerje. Te smo našli predvsem v državah, ki so imele podobno zgodovino migracij, kot jih izpostavlja film: v Belgiji, ki se je tudi sama slabo soočala z valom italijanskih priseljencev, in Portugalski, iz katere je v 60. letih v iskanju službe v Francijo imigriralo pol milijona delavcev. Na koncu pa smo bili zadolženi še za finalizacijo podobe. Za gradnjo in izdelavo materialov smo tako potrebovali šest mesecev, snemanje je potekalo devet mesecev, dodatnih šest mesecev pa nam je vzela še postprodukcija. Ta je zajemala predvsem sestavljanje vizualnih podob in poustvarjanje določenih kadrov in sekvenc, kjer je bil film posnet na modrem platnu.

Vaš film This Magnificent Cake!, ki smo ga na Animateki ujeli leta 2018, se prav tako ozira v evropsko preteklost, da bi bolje razumel našo sedanjost. Vam je pomembno, da filmi, ki jih producirate, vsebujejo element družbenega komentarja?

Ko sta avtorja tega filma, Ema De Swaef in Marc James Roels, prvič prišla v naš studio, sta naredila pravo malo revolucijo. Sodelovali smo že pri produkciji njunega kratkega filma Oh Willy … (2012) ter že takrat pričeli delati z najrazličnejšim tekstilom, hrano in zelenjavo, ki je postala tudi del filma Psom in Italijanom vstop prepovedan. Brokoliji so drevesa, sladkor opeka, kostanj premog. Ko nas je njun flamski producent naslednjič poklical, da pripravljajo nov projekt, sploh ni bilo dileme. Lotili smo se animirane, nekoliko nadrealistične zgodbe o belgijski zgodovini rasizma in kolonializma, kar me je kot Francoza seveda nemudoma pritegnilo. Prihajam iz države, ki še vedno živi posledice svojega kolonialnega obdobja, a se o njih noče javno pogovarjati. To je kot nacionalna skrivnost, o kateri nihče ne govori, čeprav se s ponovnim vzponom skrajne desnice hkrati vse bolj obuja nostalgija po tem nekdanjem imperiju. V takšnih filmih tako vidim možnost odpiranja še kako nujne razprave o stanju naše politike in širšem odnosu do zgodovine.

Kakšni pa so drugi kriteriji, ko izbirate nove projekte? Je na vidiku že kakšen nov animirani film?

Pomembno mi je predvsem, da sodelujem z režiserjem, ki je sposoben daljše obdobje voditi ogromno ekipo ljudi. V primeru kratkega animiranega filma govorimo o treh letih dela, v primeru celovečerca, kakršen je Psom in Italijanom vstop prepovedan, pa sedmih. Nezanemarljiv vidik pa je tudi ta, da ima režiser jasno predstavo glede svojega občinstva. Vprašanje, ki si ga torej vedno zastavim, je: delamo ta film za občinstvo ali režiserjev ego? Predvsem me zanimajo umetniki, ki ustvarjajo v stop motion tehniki; med njimi vselej poskušam najti izvirne zgodbe in vizualne pristope. Trenutno sodelujem s hrvaško umetnico Leo Vidaković, ki je pred dvema letoma na Animateki predstavljala koncept za kratki animirani film Družinski portret, katerega produkcijo sedaj počasi zaključujemo. x