Zahteve sodobnega sveta
Ameriški neodvisni film Če bi imela noge, bi te brcnila nekoliko spominja na film Prezaposlena, ki smo ga v Liffovem tekmovalnem programu gledali pred dvema letoma. Kot frustrirana Julie, ki je hitela od opravka do opravka, tudi Linda bije svojo vsakodnevno bitko s časom in vedno novimi ovirami na svoji poti, le da njej tla pod nogami spodnašajo predvsem brezmejne zahteve materinstva. Ima bolno hčerko, ki potrebuje njeno stalno nego, odsotnega moža, službo, ki jo zahteva v najboljši koži, ogromno luknjo na stropu svojega poplavljenega stanovanja in terapevta, ki se ne meni za njeno stisko. Vsak naslednji korak v neizprosni verigi dogodkov njenega vsakdana nahrani njen nevroticizem – če ne bi stala na tako trhlih nogah, bi od besa brcnila tistega hišnika, ki jo vsak dan nadleguje zaradi napačnega parkiranja, ali pa svojega terapevta, ki ji zaloputne vrata pred nosom, najbrž celo hčerko, ki noče in noče jesti. Tako pa jo le nosi neskončen tok obveznosti. Vse ji polzi iz rok, le ena stvar se kopiči – občutki krivde in nezadostnosti, ki se vidno izrisujejo na njenem obrazu, na več mestih v filmu pa jih tudi jasno ubesedi. Režiserka Mary Bronstein nas postavi naravnost v njeno »razštelano«, pregorelo glavo, ki drvi proti živčnemu zlomu. Razpadajočo Lindo v izjemni interpretaciji Rose Byrne lovi v ekstremne bližnje plane, domala vse drugo pa pušča zunaj kadra – tudi Lindino hčerko, ki jo vse do zadnjega kadra le slišimo, vidimo pa le delčke njenega telesa. Film je intenziven, stresen, a tudi komičen in precej prepričana sem, da se z Lindinim občutkom popolne preplavljenosti in izgube nadzora nad lastnim življenjem lahko poistoveti vsaka sodobna mama, postavljena pred neskončne zahteve in pričakovanja današnjega sveta – tiste, s katerimi nanjo pritiska okolica, in tiste, ki si jih postavlja sama. x
