V temo razmerja med posameznikom in družbo najbolj očitno zareže češka zgodovinska drama Nikoli nismo bili moderni Mateja Chlupáčka, ki si naslov ambiciozno sposodi iz ključnega besedila francoskega filozofa Bruna Latourja. Ta v tekstu dvomi o razlikovanju med človeško kulturo in naravo in tudi Chlupáček zgodbo o izgradnji nove češkoslovaške države leta 1937 postavlja na podobno narativno premiso. V ospredje namreč stopa industrializacija države, ki kaže na našo družbeno fiksacijo z razvojem in napredkom, vendar le do določene mere. Film svoj fokus tako kmalu preusmeri v stigmatizacijo drugačnosti in togo rigidnost družbe, ki ne dopušča prav nobene fluidnosti in svobode, ko pride do vprašanja spolne identitete in človeškega telesa.
Ko v podjetniškem mestu Svit, ki kljub zgodovinski umeščenosti filma daje občutek popolne distopičnosti, na dvorišču tovarne najdejo mrtvorojenega interspolnega otroka, se počasi začne risati pravi obraz na prvi pogled idilične in povezane družbe, ki v vsakršnem odstopanju od norme vidi nevarnost ter nesprejemljiv odklon od tradicije, ki ga je treba eliminirati. Nikoli nismo bili moderni, ki ga nekoliko pokvarita le pretirano estetizirana fotografija ter impozantna glasbena podlaga, najbolj deluje takrat, ko se protagonistka Helena v odkrivanju pojava interspolnosti bori proti patriarhalnim, kapitalističnim normam Češkoslovaške, nad katero se komaj opazno že preveša senca fašistične ideologije, ter počasi navezuje stik z Aleksandrom, moškim z reproduktivnimi organi ženske, ki na glavo obrača vso tradicijo in dualizme, s katerimi si skuša družba poenostavljati svet in raznolikost narave. Temu pa se priključujejo tudi čudovite animirane sekvence o grškem mitu o Hermafroditu, ki zgodovinsko dramo še dodatno povezujejo z našo aktualnopolitično sedanjostjo.
Ko začnejo norme odpadati
Čeprav se švedska situacijska komedija Hipnoza Ernsta De Geera žanrsko giblje v povsem drugem polu, pa tudi ta film skozi satiro, ki brez vsakršnih zadržkov preizkuša meje smešnega in neprijetnega, naslavlja predvsem vprašanje individualizma in družbenega konformizma. V središču filma sta Vera in André, poslovna in romantična partnerja ter soustanovitelja nove aplikacije, namenjene ozaveščanju o reproduktivnem zdravju žensk.
A preden se odpravita na večdnevno pitching delavnico, na kateri naj bi se naučila svoj startup čim učinkoviteje predstaviti potencialnim investitorjem, Vera v želji po opustitvi kajenja obišče hipnoterapevtko. Ne preneha sicer kaditi, a seansa hipnoze jo opremi z novim občutkom opolnomočenja, ki se sprva kaže skozi majhne detajle lažjega izražanja lastnega mnenja, nestrinjanja s partnerjem in postavljanja osebnostnih mej, a kmalu eskalira v popolno opustitev socialnih zavor, ki postopoma niha v polje družbeno nesprejemljivega. Kje je torej meja med uveljavljanjem lastne volje in sledenjem instinktom ter prilagajanjem in upoštevanjem družbenih pravil? Hipnoza s tem, ko preizprašuje naše kulturne protokole, nikoli ne ponudi enostavnih odgovorov, a obenem pomembno zareže tudi v polje dinamike spolov ter kapitalistične gonje za uspehom, v kateri se ljudje spreminjajo v produkte in svojo podjetniško žilico prodajajo kot altruistično, humanitarno osebnostno držo.
Privlačnost zloveščega
In nazadnje je tukaj še kanadski triler Rdeče sobe Pascala Planta, ki bo s svojo kontroverzno protagonistko in dvoumnim koncem nedvomno močno razdvajal občinstva. Gre za dovršen psihološki horor, ki premišljeno gradi svoj suspenz, ko nam zlo, zloveščo grozo človeških perverzij ter brutalne razsežnosti temnega spleta počasi sidra pod naježeno kožo.
Kar se začne kot sterilna sodna drama počasnih, statičnih premikov kamere v stilu nedavnega festivalskega favorita Saint Omer, namreč kmalu povsem spremeni smer raziskovanja ter bolj kot zgodba o obsojencu postane film o ženskah, ki jih privlačijo serijski morilci. A čeprav motiv protagonistke, ki jo vzburja moški, obsojen serije grozljivih umorov, nikoli ni pojasnjen, film vendarle premeteno uporabi vse atribute dobrega trilerja, ki v nobeni instanci ne pokaže nikakršnega nasilja in smrti. Navsezadnje je tisto, česar ne vidimo in ostaja omejeno na našo domišljijo, vselej daleč najbolj srhljivo.
