Za nami je prva polovica filmskega festivala v Karlovih Varih, ki počasi razkriva najmočnejše adute tekmovalnega programa. Med njimi izstopa predvsem libanonski dokumentarec Ples na robu vulkana (Dancing on the Edge of a Volcano) režiserja Cyrila Arisa, ki je ob svetovni premieri v glavni dvorani Hotela Thermal požel stoječe ovacije in ki po zmagi dokumentarnih filmov na zadnjem beneškem in berlinskem festivalu poseduje vse možnosti, da nadaljuje ta fenomen.
Prihodnost v črepinjah
Film se odpre z arhivskimi posnetki porušenega Bejruta. Pišejo se 80. leta prejšnjega stoletja, v ozadju divja državljanska vojna, a pred kamero vlada upanje. Upanje na boljši jutri, na politični preporod in renesanso mesta, ki ga goltajo ruševine. A neprizanesljiv skok v sedanjost v trenutku razblini iluzijo o državi, ki bi ustavila politično korupcijo in državljanom omogočila dostojno življenje. Zgodi se 4. avgust 2020, ko katastrofalna eksplozija nepravilno skladiščenih 2700 ton amonijevega nitrata popolnoma opustoši libanonsko prestolnico. Blizu kraja eksplozije je tudi sedež produkcijske hiše, ki se takrat pripravlja na snemanje filma. Travma jih ohromi, direktor fotografije na eno oko tudi oslepi. In v državi obenem divja pandemija, zapirajo se državne meje, primanjkuje goriva in hrana zaradi inflacije postaja vse težje dosegljiva. Ples na robu vulkana zato ni navaden dokumentarec. Gre za film o nastajanju filma, ki nesreče in bolečine svojih protagonistov nikoli ne eksploatira, ko observacijsko beleži njihovo neverjetno vztrajnost, režijsko vizijo in poseganje po umetnosti kot kolektivni terapiji. Za osebnimi zgodbami in nenehnimi logističnimi težavami se izrisuje tudi širša politična slika države, ki je čez noč izgubila vso perspektivo. Med člani ekipe tako ves čas plava vprašanje: ostati v svoji domovini, četudi to pomeni življenje pod pragom človeškega dostojanstva?
Ko Arisova kamera v daljnem planu objame svoje mesto, njegove uničene stavbe in razbita okna, nam za hip ponudi uvid v tamkajšnje življenje. V odprte spalnice, na domače knjižne police. Manjka le steklo, a dom s tem zazeva v svoji ranljivosti, popolnem pomanjkanju zasebnosti. »To je naša glasbena podlaga zadnjih nekaj mesecev,« sarkastično pripomni direktor fotografije, ko na balkonu hodi po črepinjah svojega stanovanja. »Če ne drugega, mi zdaj vsaj ves čas prijetno pihlja.« Kljub humanitarnim katastrofam, ki si sledijo hitreje, kot jih sploh uspejo procesirati, se ob koncu dneva vedno zatekajo k humorju. »Počutim se, kot da živim v Apokalipsi zdaj,« tako reče producentka in si obenem postavi vprašanje, zakaj vendar filme še vedno snema v svoji državi. A če odidejo tudi oni, kdo bo sploh ostal?
Vrnitev igralske legende
Če med libanonsko ekipo vladajo kolektivnost, solidarnost in bilka upanja, da lahko z umetnostjo svet spreminjajo na bolje, pa bolgarska drama Blagine lekcije (Blaga's Lessons) Stefana Komandareva opusti vsakršno noto pozitivizma, ko v središče zgodbe postavi avtoritarno, ponosno in nedavno ovdovelo upokojenko Blago. Gre za trdo, načelno in moralno neuklonljivo žensko, ki svojo nizko pokojnino in občutljivost za jezik dopolnjuje z inštruiranjem bolgarščine na domu. Denar varčuje za možev pogreb: za marmorni nagrobnik in parcelo na pokopališču. A ko ji telefonski prevaranti poberejo vse premoženje, se zamaje tudi njena moralna integriteta. Komandarev, ki je že s svojima zadnjima celovečernima filmoma zarezal v nemogoče družbene razmere postkomunistične Bolgarije, tudi tokrat ostaja v polju svoje teme, a film prvič postavi izven Sofije, v provincialni Šumen, nad katerim se dviga največji monument balkanskega polotoka. Tam, pod 1300 stopnicami brutalistične arhitekture, svoj objektiv zdaj obrne v najbolj nevidno, ranljivo, revno in osamljeno skupino prebivalstva, ki je v zadnjih letih postala najpogostejša žrtev telefonskih prevar.
Komandarev s filmom Blagine lekcije ustvari ostro družbeno kritiko svoje države, ki v poplavi kriminala ne dopušča prostora za moralno držo in empatijo, vendar v pesimistični obsodbi družbe vselej najde tudi prostor za humor. Fotografija Veselina Hristova ob tem s sivo barvno paleto še dodatno poudarja klavstrofobično ujetost ženske, ki jo starost potiska na margino, in nas še dodatno nagovarja s spreminjanjem formata ter prehajanjem med utesnjenim razmerjem 4:6 in 16:9. Format se razširi, ko Blaga vajeti prvič vzame v svoje roke, zavrže svoja načela in stopi na drugo stran zakona, a se ponovno zoži, ko se izkaže, da tudi takšno življenje ne prinaša želene svobode. Navsezadnje ne moremo mimo izjemne Eli Skorčeve, velike bolgarske igralke 80. let prejšnjega stoletja, ki je v 90. letih zaradi skokovite komercializacije bolgarske kinematografije zapustila svet filma in se sedaj z monumentalno vlogo Blage po 30 letih vrača na filmsko platno.
