Retrospektivo, ki bo v Dvorani Silvana Furlana potekala vse do 15. septembra ter se danes ob 19. uri začenja s projekcijo filma Neznana koda (2000), prežemajo tematike nasilja, nezmožnosti komuniciranja, deviantnosti in odtujenosti evropske buržoazije ter družbenega zatiranja čustev, ljubezni in empatije. »Vloga umetnosti je, da zastavlja vprašanja,« svoj pristop k filmski umetnosti opisuje Haneke. V svojih zgodnjih delih zasleduje mehanizme nastanka nasilja v družbi – od samomora iz preobilja v njegovem kinematografskem prvencu Sedmi kontinent (1989) do uboja drugega iz krute radovednosti pogleda v Bennyjevem videu (1992) in Smešnih igrah (1997). Od direktnega nasilja sicer premišljeno odmika pogled ter vizualizacijo podob raje prepušča gledalcu, še preveč vajenemu prizorov tovrstnih grozot. Groza, kot jo prikazuje Haneke, se tako kaže prav v naši navajenosti na nasilje ali kot v nosilnem tekstu zbornika Michael Haneke, ki bo v sklopu retrospektive izšel 3. aprila, piše vodja prevajanja in podnaslavljanja v Slovenski kinoteki Anja Naglič: »Haneke v svojih filmih nasilja ne legitimira, nasprotno, postavlja neprijetna vprašanja o njegovih vzvodih in oblikah; ne ponuja jasnih odgovorov in ne išče opravičil za nasilna dejanja. Občinstvo jemlje resno, zato zavrača populizem, manipulacijo, didaktičnost in – na ravni dramaturgije, kadriranja, zvoka in montaže – zahteva miselno in čustveno aktivnost oziroma 'emancipiranost' gledalstva.«
Pravi film se ne končna na platnu
Skozi šok in provokacijo, neodgovorjena vprašanja, odprte konce ter mojstrsko manipulacijo pričakovanj in odzivov gledalcev Hanekejev opus razpira prostor razmisleku in dialogu, ko nas iz udobne pozicije voajerjev brezkompromisno postavlja v vlogo soudeležencev dogajanja. Nasilja zato nikoli ne psihologizira ter zanj ne krivi deviantnih posameznikov, temveč razlog tihega družbenega razkroja in postopne dehumanizacije išče v represivni, patriarhalni družbi, ki temelji na vzgoji s kaznovanjem, ustrahovanjem, občutkom krivde in – kot najbolj eksplicitno ponazori s filmom Učiteljica klavirja (2001) – seksualnim poniževanjem.
Michael Haneke je režiser, ki zlepa ne pristaja na pasiviziranje svojega občinstva ter tretiranje nasilja kot objekta zabavniške potrošnje. »Patolog evropske buržoazije«, kot njegovo poznejšo filmografijo, ki jo sestavljajo filmi Neznana koda, Skrito (2005) in Srečen konec (2017), za Dnevnik pred leti opiše Zdenko Vrdlovec, svoje gledalce zato brez zadržkov spravlja v nelagodje, ko s premišljenim tempom, strukturo pripovedi, glasbo, a še bolj prezentno tišino gradi enega družbeno najbolj kritičnih opusov svojega časa. Ta pa se danes, ko ob vseprisotnosti vojn, trpljenja in nasilja postajamo vse bolj otopeli, zdi še toliko bolj aktualen. Ko Haneke išče načine, da bi nasilje pokazal kot tisto, kar vedno je – neznosno, nas kot gledalce navsezadnje vseskozi sooča z našo lastno soudeležbo in sokrivdo v grajenju sveta, oropanega ljubezni. Ali kot pravi sam avtor: »Pravi film se ne konča na platnu, temveč v gledalčevi glavi; tam se mora ugnezditi in nadaljevati s svojim produktivno vznemirjajočim učinkom.«
