Film predstavlja pričevanje N. N., ki ji je s pomočjo Društva Ključ, centra za boj proti trgovanju z ljudmi, po izkušnji v prostituciji uspelo ponovno zaživeti svobodno življenje. Kot v dokumentarnem filmu poudari nekdanja kriminalistka in soustanoviteljica društva Katjuša Popović, ki pričevanje nekdanje prostitutke dopolnjuje z lastno življenjsko zgodbo in znanjem, ne verjame, da se za prostitucijo odločiš, temveč te nekaj v življenju v to prisili in misliš, da nimaš druge možnosti. Da prostitucija pušča trajne posledice in da gre za zlorabo samo po sebi, ki zahteva dolgo okrevanje, pa med drugim v dokumentarcu opozarja Polona Kovač, vodja Društva Ključ, ki ob drugih intervjujih s strokovnjaki s tega področja predstavlja širše ozadje prostitucije. V dokumentarcu, kjer poslušamo avtentični glas nekdanje prostitutke, so nekateri deli tudi igrani. »Zdi se mi, da ti stilizirani, skoraj gledališki prizori, ki ilustrirajo konkretne situacije glavnih protagonistk in ki jih seveda ni mogoče posneti dokumentarno, šele z uprizoritvijo dobijo svojo težo,« o pomenu prepleta dokumentarnega in igranega pravi režiser Jani Sever, ki se skupaj s Stojanom Pelkom in Milošem Kaluskom podpisuje tudi pod scenarij. Glede dokumentarca Ključ, ki bo na prvem programu Televizije Slovenija na sporedu v četrtek, 28. aprila, ob 21. uri, Sever dodaja, da upa, da bo pri gledalcih pustil pečat, sprožil razmislek. »Poleg tega bi bilo dobro, da bi si ga ogledali uporabniki, ker mislim, da se ne zavedajo, kaj stoji za tem,« je še jasen režiser. V Društvu Ključ hkrati upajo, da bo film poleg ozaveščanja širše javnosti o trgovini z ljudmi dosegel tudi žrtve prisilne prostitucije in da bodo te posledično poiskale pot do njih.

Strašno kruta realnost

Zgodba o prostituciji je strašno težka, mučna, moreča in žalostna, poudarja Sever. »Bolj ko raziskuješ to področje, bolj spoznavaš, kako je ta svet popolnoma neznan in krut ter da dejansko ne gre za neko zadovoljenje spolnih potreb, temveč v večini primerov za izkoriščanje ljudi za suženjske odnose. Gre za ljudi, ki so bili v to prisiljeni zaradi finančnih ali drugih okoliščin,« pripoveduje režiser. Hkrati dodaja, je na koncu v tem zelo težko najti neki optimizem, svetlobo, saj so še tisti redki, ki se jim uspe izvleči iz tega primeža, strašno zaznamovani. Kot pravijo, je stigma prostitucije močnejša od katere koli druge stigme, in čeprav so dekleta in fantje popolnoma nedolžni, za to usodo krivijo sami sebe, ugotavlja Sever. Režiser, ki se je vedno ukvarjal z družbenimi fenomeni, pravi, da je to zagotovo njegov »najbolj temačen, žalosten film, film o bolečini, trpljenju, travmi. O dnu.«