Uvodni zaplet filma se tako zdi povsem lokalen, individualen, rahlo vaško čudaški: dobrodušni kmet Pádraic (Colin Farrell), ki živi na kmetiji s svojo sestro, v vaškem pubu zaman čaka starejšega prijatelja Colma (Brendan Gleeson); ko gre do njegove hiše, pa ga ta ne spusti notri. Ta burleskna situacija izmikanja traja, dokler je Colm končno ne pojasni: »Nočem se več družiti s tabo, ker si dolgočasen, neumen. Ukvarjal se bom le še z muziko.« Ob tem ne osupne le zavrnjeni prijatelj, ampak cel pub, torej cela vas: kako je mogoče prekiniti prijateljstvo s takšnimi argumenti (pa četudi je Pádraic res malce preprost)? Seveda Colmu ne verjamejo, življenje je rutina, in tako Pádraic še kar trka na prijateljeva vrata, ta pa mu zagrozi, da si bo vsakič, ko ga bo nadlegoval, odsekal en prst. Sliši se noro, a strastni violinist si dejansko odreže palec. In še naprej igra.

Je z njim kaj narobe, se sprašujejo vaščani, in potem pride med prijateljema do resnega prepira, v katerem Colm zagovarja umetnost, njeno večnost (vsi danes poznamo Mozarta, kdo pa pozna prijazneže tistega časa?), Pádraic pa vztraja, da življenje brez ljubeznivosti, medčloveške naklonjenosti nima smisla. Vaški prepir tako postane utelešenje dileme med etiko in estetiko, med ustvarjalnostjo in puščanjem sledi, ki pa zahtevata samopohabo in odrekanje življenju v skupnosti, in med prijateljstvom in sodelovanjem, ki delata življenje znosno. Colm ob tem celo prizna, da prijatelj ni povsem neumen.

A stvar gre naprej, do skrajnosti: prsti frčijo, skupi jo Pádraicov ljubljeni osliček, in prej tako dobrodušni človek postane drug, trd, hudoben, maščevalen; Colm se posledic svojega ravnanja, ki je morda le odraz depresije, zave prepozno. Mirna skupnost se, tako kot tista tam čez morje, spremeni v prizorišče srditega dvoboja, ki ga ne morejo ustaviti ne gostilničar, ne policaj, ne župnik, in ki okuži celotno skupnost. Konec naklonjenosti in razumevanja je konec povezujoče družbe. Sojenici iz naslova sta dve, starka, ki kot v grški tragediji svari pred zlom, ki se ima zgoditi, in Pádraicova sestra, ki iz brezizhodnosti te vase poveznjene skupnosti pobegne na celino.

Izjemno posneta krajina in detajlno tipizirani liki, idilično prizorišče kamnitega zaselka, kjer se zdi povezanost med ljudmi in z naravo tako pristna, kjer oslički prihajajo v hišo, skozi okna pa vanjo gledajo konji, vse dobro in lepo nenadoma postane majhna kopija dogodkov na velikem irskem otoku: sovraštvo med včerajšnjimi prijatelji, razcep med sorodniki, katerega ceno plačujejo še prihodnji rodovi. Kot ta obupani, od očeta policaja zlorabljani sin, ki ga v dokončni obup spravi prav dejstvo, da je s Pádraicovo spremembo in odhodom sestre prijaznost tu izgubila domovinsko pravico.