Je umazana igra moči še vedno afrodiziak? In zakaj je moral to narediti v angleščini in zakaj je glavni good guy Anglež? (To je retorično vprašanje, brez angleščine ni nagrad, ni oskarja, ki se zdaj svetlika njegovemu Konklavu, je kvečjemu nagrada za tujejezični film. No, lingua franca katoliške cerkve je latinščina, škoda, da se ni nihče nikoli lotil filma v tem jeziku, tako bi končno ves svet moral znati brati podnapise.)
Film je nastal po devet let starem romanu Konklave Roberta Harrisa, avtorja literarnih uspešnic. Ta časovni odmik ni zanemarljiv: pred devetimi leti je bila tematika transspolnih oseb v javni govorici nova, do danes pa se je po eni strani normalizirala, po drugi pa že doživela uničujoč povračilni udarec skrajno desne politične zalege; Trump je denimo ravnokar uzakonil, da transspolni ljudje ne obstajajo.
Film se seveda začne z nenadno smrtjo papeža in običajno dramo – brezglava Cerkev, cerkev brez Očeta, je nemisljiva. Hkrati z žalovanjem (nekaterih) se seveda takoj začne boj za naslednika, ta boj pa nadzira prvi med kardinali, od papeža izbrani kardinal Lawrence (Ralph Fiennes), poštenjak, ki pa, kot se pokaže, tudi ni imun za skušnjave. Različne »stranke« tega »parlamenta« že na veliko lobirajo, še preden se je papež do konca ohladil, hkrati se začne boj za interpretacijo poslednjih želja umrlega papeža. Z dramatično glasbo smo tako od vsega začetka v samem središču boja med nacionalnimi ali interesnimi skupinami, in ker smo v konklavu, se vse dogaja na hladnih marmornih hodnikih, stopniščih, v pustih sobah, jedilnici – Berger znotraj vatikanskih zidov pač ni mogel več pokazati česarkoli lepega, zanimivega, norega, česar ne bi že prej pokazali drugi režiserji in dokumentaristi. Le dvorana, v kateri zasedajo, je del spomeniškega varstva, pa ravno v tej tudi poči ... Kajti zunaj je čas še kako aktualen, skrajneži iz prepričanja ali plačanci ne počivajo. A v konklavu to ne povzroči prehudih skrbi. Oni imajo svoje.
Zmaga pa se nagiba na vse konce, kardinali mešetarijo, okostnjaki letijo izpod rdečih kikel kot za stavo: eden je zamolčal otroka, ga odvzel materi in dal v rejo (»bil sem mlad«, se brani, Lawrence pa mu odgovori: »Imel si trideset let!«), drugi je poskrbel, da je ta grešna skrivnost prišla na dan, in tako onemogočil njegovo izvolitev, a je tudi sam podkupoval kardinale, tretji je, da bi škodoval konkurentu, izdal papeževo zavezo k molku ... V vseh teh spletkah in prevarah se nato oglasi do tedaj tihi kardinal Benitez – iz Kabula. Kot glas nedolžnega. Kardinali debelo gledajo, niso še slišali za južnoameriškega dušnega pastirja, ki bi služboval v Afganistanu. Niso še slišali, da bi kdo v konklavu govoril o tem, kaj potrebujejo verniki, tu gre vendar za politiko, za moč. In tako je kardinal Benitez v pat poziciji politikantskih bojev izvoljen. A še ni konec: nekdo skuša kot zadnje orožje uporabiti njegovo priznanje papežu tik pred smrtjo ...
Priznanje, ki nima zveze ne z grehom ne z dogmo, ampak z biologijo. In ki ga Lawrenceu uspe ohraniti kot skrivnost. Benitezova izvolitev je izvolitev onstran binarnega. A v tej navidezni zmagi naprednega je možno brati tudi žalostno sporočilo, da je za patriarhalni svet celo moški z maternico – in ali ni prav to resnični homo universalis, popolna božja kreacija? – za verske in posvetne gospodarje sveta bolj sprejemljiv, bolj misljiv kot papežinja. Da je le videti kot moški.
Benitez si nadene papeško ime Inocenc, nedolžen. Ženske pa so še naprej (zlorabljane) nune, tajnice, čistilke, kuharice in vse drugo, kar jim je ljubi bogec baje namenil.
