Gruzijski film Kos kos robida v celoti sloni na svojem glavnem liku in igralki, ki ga upodablja (Eka Chavleishvili) – njeno nepopolno telo namreč na posebej očarljiv način napolnjuje prav vsak njegov kader.

Etero, prodajalka v mali trgovinici na gruzijskem podeželju, je devica na pragu menopavze. S svojo obilno zadnjico, širokimi stegni, grobimi obraznimi potezami in orlovskim nosom je vse prej kot poosebljen ideal ženske lepote. Nenaličena, kratkolasa, odeta v brezoblična oblačila in venomer rahlo namrščena deluje strašno rustikalno, a se izkaže za precej naprednejšo od drugih žensk v vasi – tistih vaških opravljivk, ki jo kar naprej zbadajo in pomilujejo zaradi njenega samskega stanu in niti pomislijo ne na to, da je samsko življenje njena svobodna izbira, za katero trdno stoji z vsem svojim bitjem. Lepega dne pa se Etero nepričakovano zaplete v vroče razmerje z dostavljalcem Murmanom, ki razširi njen pogled na moške in zamaje njeno samozadostnost. Režiserka Elene Naveriani njen notranji vihar komunicira zelo subtilno, predvsem skozi Eterino obrazno in telesno mimiko. Odtenki umazano rožnate, modre in vijolične, v katere je film odet, ga vizualno usidrajo v območje ženskega – Kos kos robida je namreč predvsem zelo ženski film in to v najboljšem pomenu besede. Neprisiljeno feminističen in z globokim razumevanjem kompleksnosti ženske duše, razpete med notranje vzgibe in pričakovanja družbe. Ta napetost prežema celoten film in se zgosti v presenetljivem koncu, nabitem z množico nasprotujočih si čustev.