Radu Jude, romunski režiser, ki je pred dvema letoma na Liffu sklical najboljši roditeljski sestanek (Nesrečni fuk ali Nori pornič), nam tokrat pokaže, kako se dela v firmah, ki ne rabijo evidentirati delovnega časa.

Posede nas v črnega fiata asistentke v filmski produkcijski hiši. Angela, nadobremenjena in podplačana, dela po 13, 14, 15, 16 ur na mah. V avtu je, vpije, preklinja, spi, trobi in seksa. Ker se boji, da bo zaradi utrujenosti povzročila prometno nesrečo, vase zliva kavo in nažiga glasbo. Ker je zaradi delovnih ur tesnobna, občasno tudi tiktoka. Pod psevdonimom Bobita stresa ven svoje frustracije, ki so približno toliko toksične kot njeno delovno mesto. Ta romunski kapitalizem, ki raste v nedrjih EU, Jude slika v črno-beli tehniki in ga vzporeja z barvnimi posnetki iz romunskega filma Angela gre naprej (1981), ki kaže življenje taksistke iz časa diktature Nicolaeja Ceaușesca. Gledalcu pri tem pod nos tišči vprašanje – ja, stvari so bile takrat slabe, ampak zakaj danes ni bolje?