Uporaba besede avtor namesto režiser je v Evropi vedno želela poudariti, da gre za tako specifičen filmski jezik, da presega obrt, ki sicer zmore narediti spodoben film, a nič več kot to. Aki Kaurismäki je kot tak avtor, sila čudaški, poseben, za pogled preostale Evrope utelešenje finske mentalitete, vedno upravičeno užival ta sloves in zato je ocena letošnjega festivala Cannes, da je njegov film Jesensko listje eden najboljših letošnjih filmov, blago sedla v ušesa. Na ljubljanski premierni projekciji se je gledalstvo smejalo že po prvih nekaj minutah. Druga plat velikega pričakovanja pa je seveda majčkeno razočaranje.
Jesensko listje ima dva klasična atributa uspešnega filma: socialna tema in ljubezenska zgodba. Kot režiserjev četrti del »trilogije delavskega razreda« prikazuje klavrn vsakdanjik delavca v industriji in gradbeništvu, ki izgublja delo zaradi alkoholizma, in delavke v trgovini, gostinstvu, tovarni, ki izgubi delo zaradi majhne kraje, tatinskega lastnika bifeja ... Njuno približevanje se dogaja v devastiranem predmestju, ki po interierih spominja na 60. leta, četudi ona na starinskem radiu ves čas posluša vesti o vojni v Ukrajini, zaide v lokal z brezplačno uporabo računalnika, za večerjo pa postreže solato iz belušev. V ozadju je pogosto videti stolpnice mesta, ki je že v 21. stoletju. Oba tolčeta pomanjkanje denarja in ljubezni. In za ljubezen gre, za par, ki se mukoma vzpostavlja, neštetim oviram navkljub.
Kaurismäki slovi kot mojster nemih, negibnih prizorov, ki so postali njegova blagovna znamka, a ti, prej neberljivi in s tem tuji, nekakšno razvlečeno trajanje nedoumljivega suspenza, v tem filmu delujejo kot redno doziran, konstitutiven element režije, ki se izmenjuje s prizori minimalističnih dialogov. Oboje ilustrira podporna mešanica glasbe iz drugih filmov, pa tudi klasike, kot je Beethovnova Patetična simfonija. Srečanja zaljubljencev so tako ves čas na meji tragikomičnega, pa tudi sentenčnosti: Ona: »Všeč si mi, a nočem pijanca.« On: »Jaz pa nočem ukazov.«
Tudi kadriranje je perfekcionirano do roba in čez, do te mere, da vsak kader deluje kot brezhibno estetska slika, arte povera, montaža pa jih niza v enakomernem ritmu, tako kot v enakomernem ritmu pričakujemo tudi srečen razplet. Tega namreč v »predfilmu«, v stilu nekakšnega brechtovskega potujitvenega učinka, napovesta že glavna igralca.
Znotraj te tragikomedije pa je en prizor, ki deluje kot resnični tujek, motnja. To je glasbeni nastop najstniškega ženskega tria v nekem bifeju: te punce govorijo jezik tako popolne odpovedi, tako temeljne in tako vseobsegajoče brezizhodnosti, da se zazdijo glavni liki iz generacije »jesensko listje«, ki se na koncu vendar najdejo, pravi srečneži.
