»Zaprite oči,« nam z napisom čez zrnasto sliko 16mm traku zapove režiser Lois Patiño, preden nas za magičnih petnajst minut potopi v meditativno simfonijo narave, ki nas odnese na popotovanje izven telesa, časa in prostora. Zvoki različnih kultur, jezikov, živali in geografij nas zapeljejo čez svet, občasni bliski svetlobe, ki jih zaznamo skozi veke, pa nas vodijo skozi nekakšno reinkarnacijo, do Zanzibarja, kjer se osnovnošolska deklica prebudi k novici: njihova družinska koza je skotila mladička. Moško kulturo budističnih menihov, ki živijo v tihem sožitju z naravo, zdaj zamenjajo muslimanske ženske, ki čistijo in pletejo alge, iz katerih izdelujejo trdo milo. Otroci se medtem igrajo z mlado kozo, jo krasijo z masajskimi zapestnicami ter se učijo o različnih kulturah in obredih smrti. Tukaj so tudi majhne nepopolnosti, kot je občasno od sonca prežgan okvir slike, ki film približajo nekakšnemu otipljivemu, živemu organizmu, podvrženemu svojevrstnemu ciklu propadanja in ponovnega rojevanja, Samsara pa se tako pred nami izriše kot delo, ki kontempletativno tipa onkraj meja svojega medija. Treba je preprosto zapreti oči in se prepustiti.