Satira režiserja Ádáma Császija Tri tisoč oštevilčenih opek s svojim nadutim, dvoličnim protagonistom in prikazom puhlega umetniškega elitizma prikliče v spomin Kvadrat Rubena Östlunda, a je tu dogajanje umeščeno v sodobno Madžarsko, kjer pod površino navidezne krepostnosti cvetijo kriminal, revščina, narkomanija in vse mogoče oblike nasilja.

V gledališču režiser pripravlja predstavo, v kateri nastopa pet romskih naturščkov, ki na odru razkrivajo svoje težke življenjske zgodbe. Režiser je prepričan, da s tem daje glas zatiranim, a je povsem jasno, da le izkorišča njihovo bedo, da bi vzbudil pozornost javnosti. Naslov filma se tako nanaša na prizor, kjer se režiser odloči razstaviti avtentično romsko hišo in jo prenesti na oder berlinskega gledališča, da bi gledalci začutili »vonj po dimu in umazaniji, ki ga ni mogoče umetno poustvariti«. »Kanček Marcela Duchampa,« se muza njegov sodelavec, medtem ko romska družina nemočno opazuje, kako gledališčniki razstavljajo njihov dom.

Da je rasizem sistemski problem, ki ga tovrstne eksploatacije le še poglabljajo, Ádám Császi ponazori s tem, da s premišljenimi režijskimi postopki mojstrsko preplete različne ravni resničnosti, tako da gledalec izgubi občutek, kdaj gleda film, kdaj gledališko igro in kdaj resnično življenje, oz. se vse te ravni zlijejo v eno samo resničnost, ki je vse prej kot lahko prebavljiva, pa čeprav jo režiser rahlja tudi s trenutki nelagodnega humorja in prismuknjenimi glasbenimi točkami.

Prebrite tudi: Kritika: Varuhi formule

In še pogovor s Simonom Popkom, programskim direktorjem Liffa: Hočem, da me film lopne po glavi