Varuhi formule

Pričakovanja so huda reč, še posebej, če gre za velike reči, za razkritje jugoslovanskega poskusa izdelave jedrske bombe v Vinči leta 1958, v času hladne vojne, ki še kako korespondira s stanjem sveta leta 2023. Režiser filma Varuhi formule Dragan Bjelogrlić nas je sicer pred projekcijo opozoril, da ni imel dostopa do jugoslovanskih podatkov in da je to film o zmagi človečnosti, in treba bi mu bilo verjeti: to je v prvi vrsti klasična drama o boju zdravnika, ki je dotlej na podganah delal neuspele poskuse presaditve kostnega mozga, nenadoma pa dobi štiri jugoslovanske bolnike, izpostavljene radioaktivnemu sevanju, za katere je presaditev kostnega mozga edina možnost preživetja. Ta lik je najbolj razdelan in izvrstno odigran: dvomi, minimalna možnost uspeha, nevarnost tudi za donatorje kostnega mozga, ki tvegajo življenje... Zgodbo bolnikov dobivamo po koščkih: profesor in trije študenti (v najstrožje varovanem državnem projektu?) morajo po ukazu »od zgoraj« (zloglasni udbovec Ranković) navkljub opozorilom o nevarnosti pridobiti gorivo za jedrsko bombo in sicer iz rude iz srbskih rudnikov. Profesor zato alarme ignorira in zgodi se nesreča, vsi štirje prejmejo visoke doze sevanja in odidejo na zdravljenje v Francijo, ki čudno spominja na 30. leta, ne na naval »spačkov«. Če so študenti žrtve, profesor niha med patosom in »prkosom«, a nekako brez prave refleksije o projektu. Kako je sploh prišlo do ideje o atomski bombi, kaj se je dogajalo pred in potem, kakšne so bile reakcije mednarodne skupnosti na ta poskus, ni jasno; na neki način bi bil ta film dobro izhodišče za nov, bolj aktualen film.

Tanja Lesničar Pučko

20.000 vrst čebel

Prvenec baskovske režiserke Estibaliz Urresole Solaguren 20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, zaznamovana s simbolizmi prehodov in liminalnih prostorov – med Francijo in Španijo, mestom in podeželjem, otrokom in materjo. Gre za film, ki nas z bližnjimi plani kamere iz roke sprva potisne v perspektivo osemletne nebinarne Cocó, ki jo družina še vedno percepira kot Aitorja, medtem ko se sama spopada s telesno dismorfijo, vprašanjem spolne identitete ter iskanjem imena, ki bi razbilo binarno percepcijo sveta svoje družine in jo naslovilo tako, kot se počuti. Ime ji je Lucía; a to si zaenkrat upa povedati le čebelam, ki v baskovski tradiciji veljajo za svete živali.

»Kdaj si vedel, da si fant?« Cocó, ki ne razume, zakaj se v svojem telesu počuti tuje in zakaj med čebelami raje uporablja ženske zaimke, v nekem trenutku vpraša svojega starejšega brata. Ta vprašanja ne razume; to vendar ve že od nekdaj. A 20.000 vrst čebel si sredi pripovedi privošči še en prehod, tokrat v perspektivo matere, ki v viharju vzgajanja treh otrok, ohlajenega zakona in kariere, na katero še zmeraj pada prezentna senca njenega pokojnega očeta, ne najde pravega posluha za sinovo – oziroma hčerkino – stisko. Prav razumevanje in podpora primarne družine je navsezadnje ključna pri tem, da si otrok upa izraziti svoj konflikt med družbenimi pričakovanji in notranjimi občutji, s čimer Estibaliz Urresola Solaguren k tematiki pristopi osvežujoče celostno in sočutno; ter nam z mlado Sofío Otero predstavi eno najbolj prepričljivih otroških igralk zadnjega leta.

Veronika Zakonjšek

Tri tisoč oštevilčenih opek

Satira režiserja Ádáma Császija Tri tisoč oštevilčenih opek s svojim nadutim, dvoličnim protagonistom in prikazom puhlega umetniškega elitizma prikliče v spomin Kvadrat Rubena Östlunda, a je tu dogajanje umeščeno v sodobno Madžarsko, kjer pod površino navidezne krepostnosti cvetijo kriminal, revščina, narkomanija in vse mogoče oblike nasilja. V gledališču režiser pripravlja predstavo, v kateri nastopa pet romskih naturščkov, ki na odru razkrivajo svoje težke življenjske zgodbe. Režiser je prepričan, da s tem daje glas zatiranim, a je povsem jasno, da le izkorišča njihovo bedo, da bi vzbudil pozornost javnosti. Naslov filma se tako nanaša na prizor, kjer se režiser odloči razstaviti avtentično romsko hišo in jo prenesti na oder berlinskega gledališča, da bi gledalci začutili »vonj po dimu in umazaniji, ki ga ni mogoče umetno poustvariti«. »Kanček Marcela Duchampa,« se muza njegov sodelavec, medtem ko romska družina nemočno opazuje, kako gledališčniki razstavljajo njihov dom.

Da je rasizem sistemski problem, ki ga tovrstne eksploatacije le še poglabljajo, Ádám Császi ponazori s tem, da s premišljenimi režijskimi postopki mojstrsko preplete različne ravni resničnosti, tako da gledalec izgubi občutek, kdaj gleda film, kdaj gledališko igro in kdaj resnično življenje, oz. se vse te ravni zlijejo v eno samo resničnost, ki je vse prej kot lahko prebavljiva, pa čeprav jo režiser rahlja tudi s trenutki nelagodnega humorja in prismuknjenimi glasbenimi točkami.

Špela Barlič