Zgodbe velikega platna, ki so zapečatile letošnji Liffe, so bile žanrsko in slogovno izjemno raznovrstne, inovativne, kot takšne pa se bodo gledalcem tudi vtisnile v spomin. V najboljšem, kar je letos ponudila svetovna kinematografija, so se gledalci naužili pretresljivih zapletov, ostrih kritik družbe, komičnih izpovedi in razpletov, tudi politično nekorektnih, ki so spreminjali poglede, bodisi pogreli srce bodisi ga zlomili, da bi ga lahko v približevanju drugačnih svetov zopet sestavili, ter med gledalci, ki jih je določeno filmsko popotovanje še posebej ganilo, spodbudili kakšno solzo. Sobotne podelitve v Cankarjevem domu se je udeležila tudi Jelka Stergel, ki si je Liffe izmislila. Če je bilo na prvem ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu nekaj tisoč obiskovalcev, so te številke neprimerljive z današnjimi. »V resnici je Liffe že nekaj let zelo stabilen in ostaja v dobri kondiciji. Nima večjih vzponov in padcev, saj se je zelo dobro prilagodil ter vživel v to okolje, ki ga je dobro sprejelo. Na začetku smo postavili dobre temelje, na katerih se gradi nov in nov Liffe. Vesela sem, da je tako,« je povedala prva vodja festivala.

Sobotno podelitev nagrad so zaključili z Almodovarjevim živo pisanim bombončkom, kratkim filmom španskega režiserja z neodtujljivim slogom, ki nosi naslov Čuden način življenja. Polurna pripoved, v kateri nastopata Ethan Hawke in Pedro Pascal, je Almodovarjev prvi poskus vesterna, govori pa o ljubezni med kavbojema. »Kaj bosta dva moška počela skupaj na ranču,« se v svoji vlogi sprašuje prvi. »Skrbela drug za drugega,« je sporočilo drugega, ki je gledalce pospremilo iz Linhartove dvorane.

Liffe smo spremljali tudi na Dnevniku. Ocene filmov, ki so jih napisali naši kritiki, so dostopne na tem mestu. 

Po nekaterih filmih nisi več enak

Zgodba Liffa se je začela brez podpore javnih sredstev, brez podpore Cankarjevega doma pa ga najbrž sploh ne bi bilo, nadaljuje Jelka Stergel. Na začetku so bili ključni gledalci, sponzorji in drugi podporniki filma. »Festival je šele kasneje začel pridobivati nekaj javnih sredstev, ampak bistven pri vsem tem je bil odziv obiskovalcev, od katerih je prišel denar za vstopnino. Šele zaradi tega se je festival obdržal. Vsako leto je bilo gledalcev več, zato je bilo tudi zaupanje večje in smo lahko iz majčkenega festivala z nekaj deset filmi ustvarili festival s sto ter več projekcijami. Z vsem spoštovanjem do javnih sredstev, ampak tukaj se moramo najprej pokloniti obiskovalcem.«

Mlada obiskovalka Pika Kovač si je ogledala več kot deset filmov, je povedala na sobotni prireditvi. Tudi njej je bil eden ljubših zmagovalni Tri tisoč oštevilčenih opek v režiji Ádáma Császija, ki je prejel glavno Liffovo nagrado vodomec in je tudi sicer eden drznejših v letošnjem izboru. »Opažam, da je festival čedalje bolj populariziran, saj je bilo veliko projekcij razprodanih, tudi predpremiernih. Dobro je, da so ljudje začeli več hoditi v kino, žalostno pa je, da so sicer kinodvorane bolj prazne. Liffe prav tako prikaže veliko filmov, ki so pomembni in dobri, pa sicer ne bi bili tako vidni.«

Eden najodmevnejših je bil film Varuhi formule režiserja Dragana Bjelogrlića, ki je posnel neverjetno resnično zgodbo o neuspelem jugoslovanskem projektu izdelave atomske bombe, zaradi česar so po spletu dogodkov srbskim fizikom v Franciji kot prvim na svetu presadili kostni mozeg tujih darovalcev. Zaradi velikega povpraševanja je bila v soboto dopoldne dodatna projekcija v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, ki je bila polno zasedena. Obiskovalka Tina Kunej se je po slavnostni podelitvi spomnila ravno tega filma, ki ji bo najbolj ostal v spominu: »To je res film, ki te gane. Že dolgo nisem sedela v dvorani in si rekla, da to je pa res dober film.« Milica Kravić Aksamit, ki se je pred dvema letoma iz Srbije preselila v Ljubljano, o tem zgodovinskem dogodku v svoji državi kot večina drugih gledalcev prej ni slišala. Povedala je, da je med filmom jokala. »Presenetila me je že sama zgodba filma, ki je prej nisem poznala, tudi filmska produkcija je fantastična. Najmočnejši vtis name je poleg zanimive zgodbe in estetike naredila predvsem univerzalna zgodba o humanosti, o pomoči drugim. Ta film nas je spomnil na premikanje osebnih meja in žrtvovanje za druge ljudi, za to sem mu hvaležna.«