Celovečerni prvenec Ester Ivakič se začne kot pravljica, ki nam prek znanega prologa »nekoč pred davnimi časi« odpre okno v svet, v katerem se prepletajo življenje in smrt, ogenj in voda, resničnost in otroška domišljija. Zgodba, ohlapno povzeta po motivih kratkih zgodb Noben glas (2016) Suzane Tratnik, se skozi pretanjen scenarij Ester Ivakič in Nike Jurman izlušči v nekaj neverjetno iskrenega in ranljivega, ko pred nami nežno odstira teme odraščanja, prijateljstva in minljivosti – tako zakona staršev kot babičinega življenja. Idilična kulisa prekmurskega podeželja nas postavlja v sedemdeseta leta, v čas, ko se šolski učitelji naslavljajo s tovariši, na šolskih stenah visijo zemljevidi Jugoslavije in se vsaka omemba katoliške cerkve bojazljivo zadržuje med zobmi. A ko se Idina babica nekega dne med sprehodom zgrudi in, tako se zdi, za trenutek preneha dihati, jo nazaj k življenju prikliče ravno angelska pesem. Ida se zato odloči, da se bo naučila peti, pa čeprav jo šolski pevski zbor zavrne, ker nima posluha. Rešitev zato začne iskati drugje; tudi v molitvah pred kipcem Marije s svojo pobožno prijateljico Terezko.
Ester Ivakič nas s filmom mehko zasidra v otroško perspektivo, ki vaško folkloro in otroške tegobe vseskozi prepleta z elementi magičnega realizma. Gre za iskren in drzen avtorski izraz, ki se v slovensko kinematografijo vpenja kot piš svežega vetra – prav tistega, ki se upira tudi v koruzna polja, skozi katera si Ida pogosto utira pot, ter se navsezadnje vpisuje tudi v naslov enega od filmskih (pod)poglavij.
Veronika Zakonjšek
Žalostna ljubezenska zgodba
Libanonski koprodukciji film Lep in žalosten svet, celovečerni prvenec režiserja Cyrila Arisa, je točno tak, kot je naslov: lep in žalosten. Gre za pogled na sodobni Libanon, ki je po eni strani tragičen, na drugi pa poln upanja. Ljubezenska zgodba sredi Bejruta, podkrepljena z arhivskimi posnetki zgodovinske in družbene realnosti, govori o Yasmini in Ninu, ki sta se zaljubila že kot otroka. Skupaj sta hotela pobegniti iz svojega takrat še mikro sveta; ona zaradi ločitve staršev, on v upanju, da odpotuje na sanjski Otok, kamor sta »odšla« njegova starša, ko nista preživela bombardiranja na bejrutskih ulicah. Svet odraslih ju loči in srečata se dvajset let pozneje.
Da zgodba ni le romantična, poskrbi režiser s prefinjeno dodelanostjo karakterjev. Libanonske ženske so ene najbolj izobraženih v arabskem svetu in tudi glavna junakinja Yasmina je karierno usmerjena, samostojna; a ji ponovno srečanje z mladostniško ljubeznijo na glavo postavi večino utečenega življenja. Sploh ker je na drugi strani Nino, ki je zelo ranljiv, čustven, nekoliko pasiven, kar je sicer v nasprotju s tradicionalnimi predstavami moškosti, a zelo blizu generaciji, ki živi v državi nenehnih kriz in napetosti. Njuna vez je pozitivno namagnetena, a zelo kmalu trčita ob vprašanje, ali si sploh lahko ustvarita družino v državi z negotovo prihodnostjo. Bosta nenazadnje znala preseči tudi družinske vzorce, sploh ona, da pri svoji hčeri ne bo ponovila napak oziroma odločitev svojih staršev, ki so jo zaznamovale za vse življenje?
Režiser je očitno ravno prav odstrl realnost Libanona, saj njegov film pošiljajo v Hollywood kot svojega kandidata za tujejezičnega oskarja (dobil je tudi nagrado občinstva na beneškem festivalu). Posnel je emocionalno zrel film med romanco in politično oziroma socialno refleksijo.
Ingrid Mager
Iluzije varnosti
Sirat Oliverja Laxa se začne z rejvom sredi maroške puščave. Tam sredi peska in gorate pokrajine najprej vidimo, kako ljudje drugega na drugega zlagajo in razpostavljajo razdrapane, ogromne zvočnike. Iz katerih nato v brezmejno pustinjo bušne elektronska plesna glasba. In ljudje nato na to bučno glasbo plešejo, kot se pač pleše na teh rejvih – kot bi tolmači za gluhe odšli na tečaj aerobike. Eden pleše brez majice, drugi brez zob, tretji brez roke, četrti brez noge, prav vsi pa kot v nekakšnem deliriju zaradi pulzirajoče glasbe, ki z nizkimi toni po kosteh boža tudi gledalca. Tam nekje v tej množici plešočih, zadetih in ekstatičnih figur nato ugledamo očeta in sina, ki ne plešeta, saj iščeta hčer oziroma sestro. Ne najdeta je, zabava pa se kar nadaljuje; pozno v noč in v naslednji dan, vse dokler je ne prekine vojska. A oče in sin se, namesto da bi po ukazu vojakov krenila domov, odločita slediti manjši skupini v notranjost puščave, kjer bo menda prizorišče še ene velike, zadnje zabave. Tehno tudi na poti še naprej narekuje tempo, v register filma pa se zlagoma naseli zlovešč občutek, da je nekaj hudo narobe.
Kaj se dogaja v zunanjem svetu, sicer nikoli natančno ne izvemo. Ljudje v neskončnih kolonah stojijo pred bencinskimi črpalkami, po radiu je govor o spopadih. Bo tretja svetovna vojna? Ne, konec sveta se je že zdavnaj začel, slišimo. In nato to, kako hitro se lahko posamezniku sesuje svet, v zadnji tretjini filma tudi vidimo. Skozi serijo tragedij – nenadnih, šokantnih, a ne nepričakovanih. Da besedica sirât pomeni brv, ki čez brezno pekla povezuje življenje in smrt, smo bili navsezadnje opozorjeni že na začetku. Pri čemer nam Laxe po tem, ko nas osupne, šokira in potolče, pove in pokaže, da smo ves čas pravzaprav gledali političen film. Političen film, v katerem zahodnemu človeku, ki misli, da je svet varen, ker je njegova država varna, režiser pove in pokaže, češ – poglejte – to, kar ste sedaj videli in čutili, pa je svet ljudi, ki prihajajo z območij vojnih konfliktov, političnih nestabilnosti in represivnih režimov. Stresen, smrtonosen, travmatičen. To je svet ljudi, ki jim pravite migranti. To je svet, ki si ga v svojih iluzijah varnosti, ker ste se pač rodili na pravem koncu sveta, ne morete niti zamisliti.
Anže Lebinger
