Vzkliki in odmevi slovenske narodne zavesti skozi šport in navijaštvo, spomin in kolektivna čustva, družbeni premisleki in osebne anekdote – vse to nekako definira dokumentarec Kdor ne skače režiserja Borisa Petkoviča. Njegovi sogovorniki so poznavalci s terena, teoretiki, novinarji, navijači (Jelko Gros, Borut Mehle, Boštjan Videmšek, Peter Stanković, Gregor Tomc, Goran Vojnović). Avtor številnih dokumentarcev je tokrat prvič svoj film zasolil še s tem, da se v njem pojavi tudi sam kot protagonist (po nasvetu režiserke Maje Weiss) in tako zadnji kader odsmuča prav on. V filmu pa ne slišimo izjav športnikov, čemur se je avtor namenoma izognil, medtem ko so sogovornice nehote izostale oziroma so povabljene sodelovanje odklonile.
Dokumentarec se začne leta 1863 z narodnozavednimi Sokoli, ki so bili protiutež nemškim telovadnim društvom. Začeli so se tudi prvi vzponi na gore in boj zanje (Aljažev stolp kot pomembna geostrateška točka slovenstva), močna nota poznejše identifikacije pa je postala predvsem ideja, ki se je odlično prijela, namreč da smo Slovenci smučarski narod; s tem pa se razlikujemo od drugih jugoslovanskih narodov, ki so ohranili primat v nogometu in košarki.
Slovenska nogometna pravljica
»Odraščal sem med Bosno in Slovenijo – med identitetami, jeziki in zastavami. Šport je bil moj prvi potni list. Na smučiščih sem se naučil, kaj pomeni biti »Slovenec«, na nogometnih igriščih pa sem spoznal vse, kar v ta okvir ne spada,« je režiser Petkovič pospremil svoj film, ki torej v osnovi raziskuje, kako so se Slovenci kot narod sploh začeli dojemati prek športa.
Če je bil nogomet, najpomembnejša postranska stvar na svetu, ki je v našem prostoru temeljil na jugoslovanski nogometni šoli, umetno odrinjen na stran, predvsem zaradi razpada SFRJ in vsega, kar je dišalo po jugoslovanstvu, v praksi pa predvsem zaradi šibkega potenciala, se je pozneje, ko sta se našla rahlo »utrgani« entuziastični trener Srečko Katanec in njegov zabijalec golov Zlatko Zahović, slovenstvo znova lahko vzpostavilo tudi skozi nogomet. Pred tem je sicer »idiotom, ki se podijo za žogo«, formalno odklenkalo že leta 1976 s portoroškimi sklepi, ki so posledično razpustili številne nogometne klube po Sloveniji.
Kar dvakrat se nam je zgodila »nogometna pravljica«, pri čemer se je skoval tudi znameniti slogan: »Kdor ne skače, ni Sloven'c!« Vzvišena drža Slovencev do prišlekov iz nekdanjega jugoslovanskega prostora in druge generacije njihovih potomcev, ki so odraščali denimo na Fužinah, je čudežno izginila in ć-ji v priimkih nogometašev nenadoma niso bili več
Športni junaki
Slovenija pa je najprej, kot rečeno, stavila na zimske športe in v teh individualnih športih dejansko doživljala uspehe. Smučarji so prinesli olimpijske kolajne iz Sarajeva že leta 1984, Bojan Križaj, Jure Franko in Rok Petrovič ter pozneje »naše vražje smučarke« so postali nacionalni junaki. Imamo tudi gladiatorsko olimpijsko junakinjo na tekaških smučeh Petro Majdič, v smučarskih skokih pa smo tako ali tako svetovni fenomen, sploh z uspehi naših letalcev v Planici in skakalno dinastijo Prevc. Zimski športi so postali nadvse priročni, ker so Slovence oddaljevali od Balkana in približevali zahodnim okoliškim državam (Švica, Avstrija, Italija), in prav športni uspehi so postali temelj narodne samozavesti.
Dokumentarec posebej izpostavi še eno, morda najpomembnejšo prelomnico, košarkarski naslov prvakov leta 2017 z Goranom Dragićem na čelu, ki je za slovenske športnike in njihove navijače pomenil to, da skozi šport ni bilo več potrebe po (nacionalnem) dokazovanju. Kajti uspehi so tu in še vedno prihajajo – če izpostavimo le košarkarski čudež na dveh nogah Luko Dončića in pred tem še Sanija Bečirovića, ali pa denimo kolesarsko pravljico, ki jo je začel junak ljudskih src Primož Roglič in jo nadaljuje morda celo največji kolesar vseh časov Tadej Pogačar.
