»Great Scott! Če bodo moji izračuni pravilni, se bo pri 88 miljah na uro zgodilo nekaj zelo resnega.« Tako je leta 1985 na filmskem platnu vzkliknil Doc Brown – in imel je prav. Takrat se je zgodila filmska zgodovina.
Tretjega julija pred štiridesetimi leti je v ameriške kinematografe prišel Nazaj v prihodnost (Back to the Future), film, ki ni postal le svetovna uspešnica, temveč se je globoko zasidral v popkulturno zavest. Čeprav je njegova zgodba razpeta med leti 1955 in 1985, film ostaja presenetljivo brezčasen. Njegovo srce ni tehnologija, temveč domišljija – in vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi lahko svoje starše srečali kot najstniki.
Srečanje z usodo – in Spielbergom
Začetek ni bil prav nič filmski. Scenarista in prijatelja iz študentskih dni na kalifornijski USC, Robert Zemeckis in Bob Gale, sta idejo razvijala več let. Gale je ključni navdih dobil, ko je listal po očetovem srednješolskem letopisu in se vprašal: »Ali bi se s svojim očetom sploh razumel, če bi hodila v isti razred?«
Nastal je osnutek zgodbe o najstniku Martyju McFlyu, ki po nesreči z avtomobilom DeLorean odpotuje trideset let v preteklost in tam nevede zmoti prvo srečanje svojih staršev.
A filmski producenti nad zgodbo niso bili navdušeni. »Preveč rizično, preveč nenavadno, preveč subverzivno,« so jima dejali. Po več kot štiridesetih zavrnitvah je projekt zaživel šele s podporo Stevena Spielberga, ki je kot izvršni producent prinesel kredibilnost – in denar. Universal Studios je ob Spielbergovem priporočilu končno odobril produkcijo. Vendar tudi ta ni potekala gladko.
Film so snemali ponoči
Prvotno so vlogo mladega Martyja McFlya podelili igralcu Ericu Stoltzu, a po navedbah režiserja Zemeckisa se je je lotil preveč resno in dramsko. Po več tednih snemanja so ustvarjalci spoznali, da film ne deluje. »Eric je briljanten igralec, a mislim, da v vlogi ni mogel ujeti potrebne norčavosti,« je kasneje povedal Zemeckis. Snemanje filma je bilo prekinjeno.
Nato je vlogo, dobesedno čez noč, prevzel Michael J. Fox, ki sta si ga ustvarjalca sicer že sprva želela, vendar mu pogodba za serijo Družinske vezi ni dopuščala dodatnega snemanja. Ko je producent serije le popustil, je Fox ponoči snemal film, podnevi pa serijo. »Bil sem tako izčrpan, da se določenih prizorov sploh ne spominjam,« je ob 30. obletnici filma priznal igralec. Prav v tem pa se tudi skriva skrivnost, zakaj se toliko prizorov v prvem filmu dogaja ponoči.
Fox je v vlogo prinesel magnetno energijo, duhovitost in rahločutnost. Njegova soigralka Lea Thompson je povedala: »Bil je obraz novega komičnega igralstva – podobno kot Charlie Chaplin ali Laurel in Hardy. Fizična komedija, popolna časovna usklajenost, neskončno ponavljanje, dokler ni delovalo vse in dokler se nismo vsi valjali od smeha.«
Med Reaganom in prihodnostjo
Nazaj v prihodnost je bil najuspešnejši film leta 1985. Priklical je nostalgijo po petdesetih in hkrati dvignil zrcalo osemdesetim – dobi potrošništva, Reaganove retorike in tehnološkega optimizma. Ironično je film na koncu sam postal žrtev svojega uspeha: če bi Marty danes potoval 30 let v preteklost, bi pristal v letu 1995 – svetu, ki ni videti bistveno drugače kot naš današnji.
In vendar, film ni postal zastarel. Njegova ikonografija, kot je znameniti avto DeLorean ali vzklik »Great Scott!«, je postala globalni kulturni kod. Po njem so posneli še dve nadaljevanji, nato pa animirano serijo, videoigre, broadwayski muzikal in celo tematsko vožnjo v Universal Studios v ZDA.
Bob Gale je ob 40. obletnici, ki so jo v Universal Studios praznovali v četrtek, dejal: »V resnici ni šlo za časovni stroj. Šlo je za vprašanje, kako dobro poznamo tiste, ki so nas vzgojili. In koliko imamo skupnega z njimi, ko so imeli šestnajst let.« In prav v tem se skriva uspeh filma. V ideji, univerzalni otroški fantaziji, kdo so bili naši starši, preden so postali naši starši.
Nesporno dejstvo je, da nas film Nazaj v prihodnost tudi po štirih desetletjih spominja, da ni pomembno, v katerem času živimo – temveč kako razumemo preteklost in kako upamo na prihodnost.
