Film Prezaposlena (À plein temps, 2021), drugi celovečerec kanadsko-francoskega režiserja Erica Gravela, nas postavi v čevlje samohranilke Julie, matere dveh malčkov, ki živi v predmestju Pariza in se vsak dan vozi na delo v središče mesta, kjer dela v luksuznem hotelu kot vodja sobaric. Njen dan se že začne kot dirka. Zdrvi takoj po pisku budilke, ki se kot startna pištola sproži na začetku filma in Julie požene v prvo etapo tekme, v kateri mora pripraviti otroke za odhod v šolo in sebe za premik v službo. Že prvi takti filma v gledalcu dvignejo nivo adrenalina, potem pa se začne v Juliejin družinski mehurček iz radia usipati še kaos zunanjega sveta: vsesplošne stavke po mestu hromijo promet in javno življenje. Radijski glasovi, ki Julie naznanjajo nove ovire na poti proti cilju, se mešajo z radovednimi vprašanji njenih otročičev, ki se še ne zavedata, da njuna mama bije bitko z neusmiljenostjo vsakdana polno zaposlene samohranilke.
Živčno jutro narekuje tempo celotnega dneva, ki ga Julie preživi med iskanjem prevoza na delo, hitenjem po pariških ulicah, delom z zahtevnimi strankami, starševsko logistiko in skrbjo za otroka. Naslednjega dne se z manjšimi variacijami vse skupaj ponovi, le da se njene težave le še stopnjujejo, zaostanek pa povečuje. Julie ve, da je za vse sama, zato mora vedno predvideti težave, ki ji utegnejo prekrižati pot, in bliskovito iskati rešitve. Vse v njenem življenju je odmerjeno do sekunde natančno, večopravilnost pa je strategija, s pomočjo katere se vztrajno in osredotočeno zaganja v čas, ki je vedno korak pred njo. Režiser Gravel ji s kamero sledi, kot bi snemal triler. Iz povsem vsakdanjih situacij ustvarja napetost, z živahno, gibko kamero povzema njen zorni kot, s hitrimi montažnimi rezi poudarja občutek frenetičnosti in dogajanje podlaga s tesnobno pulzirajočo elektronsko glasbo.
Čeprav je kamera ves čas prilepljena na Julie, osredotočena na njeno osebno izkušnjo in pozorna na vsako nianso njene stopnjujoče se frustracije (tu je vsekakor treba omeniti odlično, zelo naravno in mnogoplastno igro Laure Calamy), je v ozadju čutiti tudi širšo družbeno klimo. Stavkovni val nezadovoljnih delavcev, ki so v podobnem položaju kot Julie, naznanja širši družbeni problem vse bolj ožetega delavskega razreda. Ob tem se v filmu izriše svojevrsten paradoks. Prizadevanja enega dela delavcev, da bi izboljšali svoj položaj, poslabšajo položaj drugih delavcev – predvsem tistih z nižjimi dohodki, ki zaradi slabših gmotnih razmer živijo na obrobju mesta in nimajo lastnih avtomobilov, obenem pa delajo v panogah, ki jim ne omogočajo organiziranega upora.
A še vedno je to predvsem film o neizprosnem tempu sodobnega urbanega življenja, ki je na neki način tudi dejanski protagonist filma. Kljub temu da o življenju glavne junakinje ne vemo skoraj ničesar, se z njo zlahka poistovetimo. Tudi če ne živimo v tako velikem mestu in nismo pod takšnim pritiskom kot ona, brez težav razumemo naglico, ki ji kroji dan. Razumemo utrujajočo, nenehno ponavljajočo se rutino vsakdanjika, razpetega med opravke na delovnem mestu in opravke doma. Razumemo pat pozicijo ženske, ki bi rada sebi zagotovila boljši položaj in svojima otrokoma lepše otroštvo ter se pri teh prizadevanjih lahko opre le na lastne resurse.
