Ob stoletnici premiernega predvajanja nesmrtne neme grozljivke Nosferatu Friedricha W. Murnaua bo tako imenovana »simfonija groze«, navdihnjena z romanom Drakula irskega pisatelja Brama Stokerja, nocoj ob 20. uri zadonela tudi v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Kultna mojstrovina nemškega ekspresionizma bo tokrat na platnu zaživela ob novi glasbeni partituri skladatelja in pianista Andreja Goričarja.
Rojen iz nočne more
Film Nosferatu, ki je z vpeljavo elementov črno-belih kontrastov, igre senc, ekspresivnih osvetlitev, mrakobnih lokacij ter vizualnih inspiracij Francisca de Goye, Casparja Davida Friedricha in Alfreda Kubina za vedno spremenil podobo grozljivk, danes velja za začetnika vampirskega žanra. Rojen iz nočne more, ki je med letoma 1918 in 1920 v obliki španske gripe opustošila Evropo, Murnauov vampir tako postane simbol epidemije: tihi morilec iz daljne dežele, ki med domačim prebivalstvom širi vročico, anemičnost in smrt. Film, ki se nezakonito opira na Stokerjevo literarno predlogo, zaradi česar je pisateljeva vdova v dolgotrajnem sodnem procesu skoraj poskrbela za uničenje vseh odtisov filma, vključno z originalnim negativom, pa se od izvirnika ne odmika zgolj v naslovnem imenu, ki so ga bili primorani zaobiti zaradi manka avtorskih pravic. Razlika med vampirjema zareže nekoliko globlje: če Drakulo ubije kol, Murnau s svojo filmsko pošastjo v žanr prvi vnese koncept teme, ki jo uničuje sonce. In če Stokerjev vampir ne meče sence, Murnau prav z njo dosega najbolj dramatične učinke.
Predvsem pa za razliko od Drakule, ki se leta 1931 v istoimenskem filmu Teda Browninga in Karla Freunda manifestira v vlogi Bele Lugosija, prefinjeno zapeljivega vampirja, ki asociira spolno grožnjo, grof Orlok v upodobitvi Maxa Schrecka s svojo prezenco nosi drugačno konotacijo: bolezen, kugo in smrt. Shreckova shujšana, grda pojava, ki jo pogosto spremljajo miši in podgane, tako tudi sama spominja na glodavca, prenašalca kuge, ki se kot predstavnik bolne in pokvarjene aristokracije hrani z vitalnostjo in mladostjo zdravih, ob čemer v njegovem kljukastem nosu in ogromnih ušesih ne ostane izgubljena niti implikacija tipične židovske karikature, ki je zaznamovala takratno Nemčijo.
Odsev človeške psihe
Vzporednic nastajanja filma v povojni in postepidemični klimi takratnega časa s trenutno družbeno-politično atmosfero se je ob ustvarjanju dobro zavedal tudi skladatelj Andrej Goričar, ki je na pobudo Slovenske kinoteke ljubljanski publiki že lansko zimo predstavil novo glasbeno spremljavo za film Erotikon. »Pri pripravah na pisanje sem se zaradi trenutnega dogajanja v svetu v vzdušje lažje vživel. Odločilno, da je glasba, ki je precej časa tlela v meni, privrela na plano, pa je bilo spoznanje, da želim h glasbi za ta film pristopiti, kot da se giblje v nedoločenem času in kraju, kot odsev človeške psihe, ki je univerzalna in se skozi celotno zgodovino ukvarja z bolj ali manj podobnimi stvarmi,« opisuje Goričar svoj proces komponiranja spremljave tega brezčasnega nemega filma, ki ga je André Breton oklical za ključno delo nadrealizma.
Nosferatu, ki je ob svojem izidu 4. marca 1922 v Berlinu doživel pravi polom ter dobre tri mesece po premieri produkcijsko hišo Prana-Film pripeljal do propada, bo stoletje po svojem nastanku filmsko platno ponovno odel v strah in grozo, ki tudi sodobnemu očesu še zmeraj deluje aktualno. Murnau se je namreč kljub nizkim stroškom produkcije, pri čemer se je prvič večji delež proračuna porabil za trženje, poigraval s filmsko govorico, srhljivim gibanjem svojega protagonista, ki daje s kombinacijo pohitrene montaže in stop-motion animacije občutek živalskosti in nadnaravnosti, kot tudi z gibanjem kadra, premiki kamere, montažnimi rezi in spoji, skozi katere kinematografija narativni premisi smrti in umiranja sveta navkljub zaživi svoje življenje.
Dogodek nastaja v sodelovanju Slovenske kinoteke, Cankarjevega doma in RTV Slovenija, ki bo glasbeno spremljavo neposredno prenašala na radijskem programu ARS. Partituro, ki je oblikovana tako, da so v njej zastopane skoraj vse orkestrske skupine instrumentov in klavir, kar ji po Goričarjevih besedah daje »možnost, da lahko po eni strani zveni zelo simfonično, po drugi pa še vedno ohrani zven intimnosti človekove psihe, skozi katero se vse zrcali«, pa bodo ob tej priložnosti v živo izvedli člani orkestrskega sestava Orchestra of the Imaginary.
