Na retrospektivi bo predstavljenih trinajst Pasolinijevih celovečercev, kot tudi večina njegovih kratko- in srednjemetražcev ter nekaj dokumentarcev o samem režiserju. Retrospektivo, ki jo pripravljajo v sodelovanju z Italijanskim inštitutom za kulturo v Ljubljani, odpira Pasolinijev drugi celovečerec Mama Rim (Mamma Roma, 1962), v katerem kraljuje osupljiva Anna Magnani.
Majda Širca, ena največjih poznavalk Pasolinija in italijanskega filma, je zapisala, da je »le malokdo tako aktualen, brezčasen in poveden« kot on. Kot režiser samouk je izkazoval izjemno intuicijo za razrezovanje in opomenjanje podob s perspektive drugega in drugačnega. To dokazuje tudi s svojim preostalim delom – bil je pesnik, pisatelj, dramaturg, esejist, filozof, filmski teoretik, prevajalec, novinar, avtor popevk, slikar, dramatik, marksist, skratka, intelektualec z veliko začetnico. Igor Prassel, urednik filmskega programa Slovenske kinoteke, v predstavitvi avtorjevega opusa izpostavlja: »Pasolini je deloval popolnoma zunaj kanona filmske govorice takratnega in sedanjega časa. Delal je z naturščiki, zelo pazljivo je izbiral lokacije filmov, še posebno zgodnje filme pa je primerjal s slikami, nanašal se je večinoma na italijansko slikarstvo renesanse.« S svojo prezgodnjo smrtjo v še danes nepojasnjenih okoliščinah, kot tudi z večno radikalnimi stališči, ki so na vseh političnih in ideoloških polih sprožala burne odzive, je Pasolini do danes pridobil skorajda mitološki status.
Živel tudi v Idriji
Rodil se je leta 1922 v Bologni, družina pa se je zaradi očetove službe – bil je vojak – večkrat selila: med letoma 1930 in 1931 so živeli tudi v Idriji, kjer je obiskoval četrti razred. Popolno nasprotje očeta je bila mati Susanna Colussi, s katero je umetnik gojil izredno globok in ljubeč odnos. Skupaj sta se leta 1951 preselila v Rim, kjer je Pasolini odkril film. Casarso, kraj mladostniškega zorenja in, kot opisuje, rajskih let, je moral namreč zapustiti zaradi škandalov, ki so jih sprožile obtožbe homoseksualnosti in pohujševanja mladostnikov.
V Rimu sta z mamo začela iz nič – v predmestjih je Pasolini živel in odkrival bedo življenja delavskega razreda, kar je po besedah Širčeve prispevalo k njegovemu obratu v film: »Filmu se je začel posvečati v šestdesetih letih – ne brez razloga, pravi, saj so to leta, ko je bila zaradi hitrega prehajanja v neokapitalizem italijanska družba v globoki krizi, kar je povzročilo tudi krizo ideologij, predvsem pa marksizma. Šlo je za nov jezik, morda tudi za željo, da se izraža v govorici vsem razumljivih podob, ki je lahko prodornejša kot romaneskna literatura.«
Kontroverzni filmski opus
Pasolinijev opus sestavljajo kontroverzni, neizprosno realistični in poetično-simbolistični filmi, skozi katere razvija izredno samosvojo filmsko govorico. Njegovo delo odpira tako imenovana trilogija smrti, s katero je najbližje klasičnemu filmskemu realizmu (sem se uvršča tudi Mama Rim), sledijo biblično-mitološka trilogija, kamor se umešča njegov kritiško morda najbolj sprejemljiv film Evangelij po Mateju (Il Vangelo secondo Matteo, 1964), in ena njegovih najkontroverznejših filmov Izrek (Teorema, 1968) in Svinjak (Porcile, 1969), ki parabolično združujeta posvetno in vzvišeno, seksualnost in religijo. Čeprav je bil Pasolinijev zadnji film razvpiti Salò ali 120 dni Sodome (Salò o le 120 giornate di Sodoma, 1975), premiere katerega avtor ni doživel in velja še danes za eno najbolj edinstvenih kritik izkoriščanja moči in enoumja oblasti, retrospektivo v Kinoteki zaključuje trilogija življenja s filmi Dekameron (Il Decameron, 1971), Canterburyjske zgodbe (I racconti di Canterbury, 1972) in Cvet tisoč in ene noči (Il fiore delle mille e una notte, 1974), ki bodo kot gesta lepega in radoživega pospremili konec praznovanja filmskega opusa enega največjih avtorjev 20. stoletja.
Poudariti velja, da bo večina filmov predvajana s 35-mm kopij, ki si jih je Slovenska kinoteka za ta namen sposodila iz Rima. Filmski program bo pospremila razstava o Pasolinijevem filmskem ustvarjanju, ki bo na ogled do 30. junija in je nastala v sodelovanju s kulturnim centrom Cinemazero iz Pordenona in Kinoteko iz Bologne. Ob tem bo izšel tudi prevod izbranih Pasolinijevih filmskoteoretskih esejev Heretični empirizem. Zbornik, ki ga bodo v Kinoteki predstavili 7. aprila, sta prevedli Andreja Štepec in Jožica Pirc, za spremno besedo pa je poskrbela Majda Širca.
