Za tem dramatičnim premikom stoji neusmiljen pohod tehnologije. Vzpon fotorealističnih posebnih učinkov in napredek umetne inteligence sta studiem ponudila cenejšo, bolj predvidljivo in, po mnenju nekaterih, bolj etično alternativo.
Številke ne lažejo. Po poročanju revije The Hollywood Reporter se je število pogodb za delo z živalmi v filmu in na televiziji v primerjavi z obdobjem pred pandemijo zmanjšalo za 40 do 60 odstotkov. Benay Karp, lastnica priznane agencije Benay's Bird & Animal Rentals iz Los Angelesa, potrjuje takšen trend. »Nekoč so moji galebi delali skoraj neprekinjeno,« je povedala. »In zdaj? Za žolno nisem prejela povpraševanja že vsaj pet let.«
Podobna usoda je doletela tudi konje, ki so bili nekoč hrbtenica vesternov in zgodovinskih spektaklov. Lisa Brown, dreserka, ki je delala pri priljubljenem filmu Secretariat (2010), se spominja ur natančnega ličenja, s katerim so več konj pripravili tako, da so bili videti kot veliki šampioni. »Danes je takšen trud nepotreben,« pravi. »Vse to lahko naredijo digitalno.«
Krizo sta še poglobila zastoj produkcije med pandemijo covida-19 in dolgotrajna stavka scenaristov leta 2023. V ozračju finančne negotovosti so začeli studii iskati vse mogoče načine za racionalizacijo stroškov. Žive živali – s svojimi potrebami, nepredvidljivostjo in strogimi predpisi o dobrem počutju – so postale lahka tarča za reze. Vstop v novo dobo zaznamujejo primeri, kot je Krypto, Supermanov pes. V novem filmu Superman režiserja Jamesa Gunna je bil ta superpes, čeprav navdihnjen z režiserjevim resničnim psom Ozujem, v ključnih prizorih v celoti ustvarjen računalniško.
Zadovoljne organizacije za zaščito živali
Kot poudarja spletni portal Futurism, niti redka prisotnost resničnega psa na snemanju ni več jamstvo, da bo žival končala v končni različici filma. Tehniki lahko zdaj z uporabo umetne inteligence trenirajo digitalne modele za posnemanje kompleksnih gibov, vedenj in celo obraznih izrazov z osupljivo natančnostjo. Mačke, psi, veverice in ptice so tako zamenjani z virtualno igralsko zasedbo, ki je neutrudna, nezahtevna in vedno znova pripravljena na ponovitev prizora.
Ta tehnološki premik ima zagovornike tudi na presenetljivih koncih in krajih. Organizacije za zaščito živali, kot je PETA, v tem vidijo pomemben napredek. Lauren Thomasson iz PETA je za The Hollywood Reporter dejala, da gre za koristen preobrat, ki bi lahko končal dolgo zgodovino izkoriščanja živali v zabavni industriji. Kot pozitivna primera etične tranzicije navaja nedavne uspešnice, kot sta Planet opic: Kraljestvo in Mufasa, v katerih so bile vse živali ustvarjene digitalno. Po mnenju zagovornikov dobrega počutja živali lahko umetna inteligenca postane močno orodje v službi etike, če jo uporabljajo odgovorno.
Občinstvo ni vselej zadovoljno
Vendar vsi ne delijo tega navdušenja. Številni veterani filmske industrije svarijo pred izgubo čustvene globine. Bonnie Judd, koordinatorka živali v Kanadi, ostaja prepričana, da prisotnost resnične živali na platnu sproži vrsto čustev, ki jih digitalne podobe preprosto ne morejo. Spominja se ganljivega prizora iz filma Pasji smisel življenja 2 (2019), posnetega z njeno psičko Belle. »Ko se je kamera približala, je Belle na ukaz zaprla oči,« pripoveduje Juddova. »Sprožila je val čustev. Vsa ekipa na snemanju je jokala.« Ta neposredna, organska povezava med živalskim igralcem, človeškim soigralcem in gledalcem se z digitalizacijo neizogibno izgublja.
Razkol se kaže tudi v odzivih občinstva. The Wall Street Journal je poročal, da je digitalni Krypto v Supermanu kljub svoji nenehni prisotnosti pri delu občinstva naletel na odpor. Gledalci so ga označili za vsiljivega in karikiranega, obžalujoč pomanjkanje realizma na račun pretiranih posebnih učinkov.
Uporaba umetne inteligence in računalniško ustvarjenih podob za ustvarjanje ali spreminjanje človeških likov je tudi sicer postala ključno orodje sodobne filmske produkcije, zlasti pri digitalnem pomlajevanju in obujanju igralcev. V filmu Martina Scorseseja Irec (The Irishman) so s pomočjo umetne inteligence analizirali in digitalno pomladili mimiko Roberta De Nira, Ala Pacina in Joeja Pescija, da so lahko isti igralci upodobili svoje like v različnih življenjskih obdobjih.
Podoben pristop je bil uporabljen v filmu Kapitanka Marvel, v katerem so digitalno pomladili Samuela L. Jacksona. Še korak dlje je šel Ang Lee v filmu Dvojnik (Gemini Man), kjer ni šlo zgolj za pomlajevanje, temveč za ustvarjanje popolnoma digitalnega, mlajšega klona Willa Smitha, ki je nastopal ob njem. Tehnologija omogoča tudi kontroverzno »digitalno obujanje umrlih«, kot je bilo videti v filmu Rogue One: Zgodba vojne zvezd, v katerem sta bila s pomočjo CGI in arhivskih posnetkov za nove prizore ustvarjena digitalna dvojnika pokojnega Petra Cushinga (Grand Moff Tarkin) in mlade Carrie Fisher (Princesa Leia).
