Steven Spielberg je nekoč dejal, da v svoji karieri skorajda ni posnel filma, v katerem ne bi bil košček njegovega otroštva, ki ga je zaznamovala ločitev staršev. Da je vsaka nesrečna družina nesrečna po svoje, sicer vemo, a kdo bi si lahko mislil, da bo en razpadli zakon tako pomembno oblikoval sodobni hollywoodski film. Slavni režiser, rojen decembra 1946, se je rodil v Cincinnatiju, od koder se je družina Spielbergovih zaradi službe očeta Arnolda, ki je bil programski inženir, premikala vse bolj proti zahodu, najprej v Arizono, na začetku šestdesetih v času računalniškega buma pa v Kalifornijo. Selitve, očetova odsotnost in prepiri so razbili družino, kar je Spielberg popisal v svojem zadnjem, najbolj osebnem filmu Fabelmanovi (2022). Z njim v paketu je prišel na letošnji berlinski filmski festival, kjer je prejel nagrado za življenjsko delo.

Vesoljec, ki je zatočišče našel v filmu

Kaj za film pomeni delo ameriškega režiserja, producenta in scenarista, je težko ubesediti, saj njegov več kot 60-letni opus obsega čez 100 filmov in serij, s katerimi se je zapisal v zgodovino filma in z neštetimi klasikami v srce številnih generacij. S filmom je sicer začel delati, ko je bil star šele 12 let in je šel snemat z osemmilimetrsko kamero svojega očeta. V svoj svet se je vse pogosteje zatekal tako zaradi razmer doma kot sovrstnikov, ki so se nanj spravljali, ker je bil piflar in ker je bil Jud. Kot otrok se je zaradi naštetega počutil kot vesoljec, pri čemer je film pogosto uporabljal kot orožje proti nasilnežem in prav zaradi kamere pozneje v šoli postal priljubljen.

Po lastnih besedah je njegov tretji starš v otroštvu postala televizija, ko je požiral risanke Chucka Jonesa in se zaradi serije Zona somraka zaljubil v žanr znanstvene fantastike. Leta 1982 je recimo Tobe Hooper posnel Poltergeista, ki ga je produciral in spisal Spielberg, v katerem punčko dobesedno posrka televizija. V prostem času je s sošolci pogosto snemal kratke in daljše filme, do najstniških let je zato že dodobra osvojil filmarske osnove. Filmsko šolo v Kaliforniji je leta 1968 predčasno obesil na klin, na račun kratkega filma Amblin, ki ga je posnel v okviru študija, pa so mu v Hollywoodu na mizo postavili sedemletno pogodbo. Njegova šola je postal studio Universal, kjer je snemal za male zaslone, kot režiser pa je bil prvič angažiran za snemanje epizode serije Night Gallery, star 22 let.

Klasike je snemal po tekočem traku

O Spielbergovi mladosti krožijo tudi vse mogoče govorice. Recimo, da naj bi ponaredil rojstni list, da bi bil uradno mlajši in bi prej podiral filmske mejnike. Pa tudi to, da je s praznim kovčkom v roki po več mesecev zasedal prazno pisarno v prostorih studia Universal, zato da je lahko bil na snemanjih. Trideset let pozneje je nekaj podobnega v Ujemi me, če me moreš (2002) kot Frank Abagnale ušpičil Leonardo DiCaprio. Takšne urbane legende so zrasle tudi na zelniku Spielbergove domišljije, ki je bila gonilo njegove kariere. Kako spreten pripovedovalec je, je star 25 let pokazal s TV-celovečercem Dvoboj (1971), v katerem voznika rdečega plymoutha na avtocesti preganja brezobzirni tovornjakar. Film je čista filmska izkušnja, v kateri slišimo zelo malo dialoga, zato pa vse pove slika, kar je zgodnji dokaz Spielbergove veščine. Ne manjka niti motiv družinskih odnosov. Na začetku trilerja izvemo, da je protagonist na cesti, potem ko se je sprl s soprogo.

Ključna prelomnica njegove kariere je prišla leta 1974, ko mu je studio ponudil komercialni projekt Žrelo (1975). Menda ni manjkalo dosti, da bi Spielberg film zavrnil, saj naj ne bi želel biti znan zgolj kot režiser filmov o tovornjakih in morskih psih. Težav ni manjkalo niti v produkciji, zaradi snemanja na vodi se je proračun potrojil. A čeprav je kazalo na neuspeh, je vodna srhljivka nazadnje zrušila rekorde donosnosti in začrtala ero poletnih blockbusterjev, ki so ciljali predvsem na mlado publiko. Spielberg je postal kralj Hollywooda, ta pa mu je pri 28 letih podelil artistično svobodo. To je izkoristil že dve leti pozneje, ko je v Bližnjih srečanjih tretje vrste (1977) znova tematiziral lastno preteklost. V filmu oče, ki ga igra Richard Dreyfuss, zaradi vesoljcev pusti svojo družino. Na dopustu ob izidu ZF-klasike je nato oče Vojne zvezd George Lucas Spielbergu prodal še eno izjemno idejo, idejo o Indiani Jonesu. Leta 1981 je kot prvi v filmski seriji izšel Lov za izgubljenim zakladom.

Vse tri oskarje prejel v devetdesetih

Film s Harrisonom Fordom je bil velikanska uspešnica, zgolj leto pozneje pa je Spielbergov E. T. postal najbolj priljubljeni vesoljček v zgodovini filma. Znameniti prizor kolesa na nebu je kot simbol tako filma kot otroštva zapisan v popkulturno zavest. Motiv razbite družine je Spielberg vključil tudi v Gooniejih (1985) in Imperiju sonca (1987). Nekateri so režiserja ne glede na midasov dotik – njegovi filmi so pridelali več kot 10 milijard dolarjev – kritizirali zaradi komercialnosti projektov. Dejstvo je, da so njegovi sodobniki, kot na primer Francis Ford Coppola, Martin Scorsese in William Friedkin, snemali drznejše avtorske projekte. Da ni filmski upornik, ni nikoli tajil, je pa na tovrstne kritike odgovoril konec osemdesetih in v devetdesetih, ki jih zaznamuje tranzicija k odraslejšim temam. V svojih filmih se je začel ukvarjati z vojno in rasno tematiko (Barva škrlata, Amistad, Lincoln). Oskarja sta mu kot režiserju prinesla dva, Reševanje vojaka Ryana (1998) in Schindlerjev seznam (1993), ki ga je snemal med prvim in drugim Jurskim parkom. Anekdota pravi, da je na Poljskem čez dan režiral film o Oskarju Schindlerju, ki je več tisoč Judov rešil smrti v plinski celici, ponoči pa v poprodukciji likal prizore z dinozavri. Za film o holokavstu se je odpovedal vsakršnemu zaslužku.

Spielberg je bil v svoji karieri doslej več kot 20-krat nominiran za oskarja, domov ga je odnesel trikrat. Prejel je tudi številne druge nagrade, med njimi več zlatih globusov in emmyjev ter več priznanj za družbeno udejstvovanje; leta 1998 je recimo prejel veliki križ za zasluge z zvezdo Zvezne republike Nemčije. Spielberg ostaja izredno aktiven tudi po prelomu tisočletja (Most vohunov, München, Posebno poročilo). Čeprav v filmu tematizira svoje otroštvo, je sicer glede svojega sedanjega zasebnega življenja bolj zadržan. Od leta 1991 je poročen z upokojeno igralko Kate Capshaw in ima skupno sedem otrok. Med razlogi za svoj uspeh je Spielberg v Berlinu izpostavil, da je še danes tako kot na začetku kariere živčen in hkrati navdušen vsakič, ko se odpravi na delo. Ta zanos se čuti in je nezgrešljiv – njegovi filmi, ob katerih so odrasle številne generacije, nas ob ponovnih ogledih vedno znova spomnijo na neke druge, bolj nedolžne in enostavnejše čase našega življenja.